OT

TK LSD - za člane

Predlog maskote članske reprezentance ...

Reprezentančni plan članov

Reprezentančni plan članskereprezentance v OT je že dalj časa dosegljiv na Google Docs. Selektor od vseh kandidatov za reprezentanco pričakuje samoiniciativnost pri prijavah in vsem ostalem povezanem z delom reprezentance. 

Obstaja tudi Google skupina (mi-na-karti), ki jo upravlja Andraž in na kateri potekajo dodatna dogovarjanja boljših mladincev in članov.

In ne pozabite: "Ob 23.29 vsak odgovoren reprezentant spi. Da lahko kakovostno trenira podnevi," pravi Bob.

Zaključna evalvacija

Hiking trip

Na šolskem izletu

Štart štafer

Dnevi v Turčiji, natančneje v kraju s tako dolgim imenom, da si pravilne izgovorjave nismo uspeli zapomniti, so minili izredno bliskovito. Gostitelji so s vsaj petimi waki takiji imeli ekipe Rusije, Belorusije, Moldavije, Hrvaške, Albanije, Italije in Slovenije neprestano pod kontrolo. Slovensko ekipo je odlikoval super skupinski duh in obilica smeha, h kateremu je vsak prispeval svoj delež. Tako smo med drugim izvedeli, da je predsednik OZS podoben, če ne celo skoraj identičen turškemu predsedniku športnega društva Kadak, pri zajtrku smo iskali skodelice marmelade, za katere se je kasneje izkazalo da smo jih že pojedli, bili smo absolutni zmagovalci v pantomimi (suvereno smo bili kos besedam kot so grand bazar, poševni tek in pira). Dominirali smo tudi pri jutranjem teku, kjer smo suvereno držali oster tempo Rusov. Plesni večeri nas prav tako niso pustili hladne, čeprav se je to nekajkrat pripetilo večerji. Uspeli smo najti dva zaklada geocachinga, enega v Kahramanmarasu, kjer smo imeli spremstvo "posebne enote", kajne Jan :) Na treningu sprinta pa nas je dejansko "stražila" policija. Naša ekipa je bila kos vsaki nalogi in še pomembneje, prav pri vsaki nalogi smo se zabavali.

Felicita!

Poslovitev od gostoljubne Turčije

Tradicionalna group foto

Bleščeče turške svetilke

Polet domov

In naše potovanje se je počasi bližalo koncu. Seveda smo dan začeli z jutranjim tekom do gradu. Tokrat je bila slovenska delegacija procentualno najmočnejša, saj so ostali raje podaljšali spanec po kratki plesni noči. Po zajtrku je sledilo pakiranje. V sobi je seveda dišalo po Felicita, ki je po zadnji noči postala najpopularnejša pesem projekta. Ko se je pesem končala (po 10 ponovitvah) smo si na »slovenskem« kavču privoščili še zadnji turški čaj.

Sledilo je poslovitev od nekaterih članov Kadaka in vkrcanje na avtobus, kjer je bilo seveda dovolj časa za »group photo«. Pot do letališča je hitro minila in sledila sta pregleda in poslovitev od ostalih članov športnega kluba.

Zadnji pogledi na Kahramanmaraš nam je omogočilo lepo vreme. V Istambulu pa nas je presenetil dež. Po prevzetju prtljage smo se poslovili od ostalih udeležencev in se z metrojem odpravili na pot do centra. Vreme se je v tem času že malo zboljšalo. Po raztovorjenju v hostlu s sveže popleskanimi stenami smo se odpravili raziskovati mesto. Sprva smo obiskali podzemni rimski zbiralnik vode. Seveda nismo spregledali modre mošeje in pred mošejo je bilo pravo mesto za našo tradicionalno skupno fotografijo. V zakotni ulici smo našli restavracijo, kjer smo si privoščili pozno kosilo. Kebab in ayran (posebna verzija tekočega jogurta) sta bila favorita v naročilu. Nekateri so sicer obžalovali pikantnost kebaba, nekateri pa so si preventivno izbrali »našo« hrano (pomfri in coca-colo). S polnimi trebuhi pa smo se odpravili še po ulicah in nakupili turško »keramiko, blago in sladkor«. V sobi nas je presenetila odluščena barva z ventilatorja in hruška betona pred hostom. Zapeli smo si še lepo pesmico Felicita.

Zjutraj smo v trgovini poiskali še vaflje s karamelo. In se odpravili na letališče. Po pregledih in vkrcanju v letalo smo se odpravili nazaj v domovino.

Lepo je bilo spoznati še en del našega sveta, izbrisati predsodke o Turčiji, spoznati ostale narode in biti z dobro slovensko ekipo.

Turčija po Vidovo

Naše bivanje v Kahramanmarasu se počasi bliža koncu. V teh petih dneh smo doživeli in spoznali veliko zanimivih turških navad, prav tako pa smo se vsi člani zares dobro ujeli. Naša skoraj vsakodnevna navada je tako postal recimo jutranji tek. Nekateri bolj in nekateri manj zavzeto smo poskušali osvojiti navado petnajstih turških čajev na dan (glede na to, da smo si ga lahko prosto točili cel dan v hotelu to niti ni bilo tako težko). Obvezna pa je postala tudi skupna fotka v skoku celotne ekipe. Tisti, ki je skočil najmanj sinhrono in najmanj posrečeno je zvečer vsem častil baklave. 
Sobota je ob vseh utečenih navadah prinesla tudi  marsikaj zanimivega. Dopoldan smo se odpravili na zadnji trening. Na sporedu so bile štafete na isti karti kot prvi dan, vendar na drugem delu. Štafeto sta sestavljala dva tekmovalca. Raporedili so nas v čimbolj enakovredne pare glede na rezultate iz prvega dne. Vsak v paru je odtekel tri približno dvokilometrske kroge. Bilo je sila zanimivo, izenačeno in napeto. Še posebaj zato, ker smo slovenci cel čas bili v igri za najboljša mesta. Na koncu sta tretje mesto zasedla Boštjan in belorusinja, drugo pa Andrej in moldavka. Gostitelji pa so nas potem ponovno razveselili s kosilom v naravi.
Prosto popoldne smo izkoristili za obisk bazarja. V mestu, ki praktično nima turistov, smo se zdeli vsem domačinom seveda zelo zanimivi. Turki so se nasplošno izkazali kot zares zelo ustrežljivi ljudje, ki so nam pomagali na vsakem koraku.
Super dan, poln presenečenj in lepih vtisov, se je končal z zaključnim večerom. Petje in ples ob pesmih vseh držav ter pogovori in druženje še pozno v noč so zaznamovali zadnji večer našega dogodka.

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes