OT

Analiza WOC dolge

Proga in sled

izračun zaostanka po treh pristopih

Velja pravilo, da se analiza dela nekaj dni po tekmi. Dati je namreč treba čas, da se strasti umirijo in da zmanjšamo efekt subjektivnega ocenjevanja.
Da nisem naredil analize je bilo sprva krivo to, da nisem imel vmesnih časov, nato pa me je že okupiralo potovanje domov, služba itd. Sedaj proučujem obširno gradivo na internetu glede variant, forme najboljših, berem žalostinke in slavospeve. Strasti, če jih tako imenujem, glede moje tekme pa se niso umirile niti za dlako. Druga kontrola mi ne da spati in čas je, da si razjasnim, ali me občutek vara, ali pa morda lahko dodam še kakšno kontrolo na listo vozlov v želodcu, gremlinov v glavi in šrktajočih zob.
Občutek po tekmi mi pravi, da sem na drugo kt. Izgubil 7' in v zadnjem tekaškem delu 5'. Drugega bistvenega se ne zavedam. Pa da vidimo.

Analize sem se lotil iz treh vidikov:

• Primerjava s povprečnim časom najboljših 6 (vsi so imeli dobre in slabe trenutke na progi. Da izničim ta efekt vzamem več rezultatov, ki dajejo boljšo osnovo za primerjavo)
• Primerjava z Matijo in Nikolo, mladima hrvatom in srbom, ker ju poznam, ker vem kje in kako trenirata inker imam veliko vmesnih časov boljših (zaostanek za njima pove, da bi na etapi lahko bil boljši – tudi ona dva nista trenirala na teh terenih, tudi ona dva nista domača v skandinaviji, če sta me prehitela, ni objektivnega razloga za mojo počasnost. Če pa sem kljub velikemu zaostanku za prvim še vedno boljši od njiju, potem se mi morda ni treba preveč sekirati).
• Primerjava z avstralcem Bryan Russel Keelyem, ki se je uvrstil na 39 mesto in s katerim sem tekel večino proge, tako da lahko iz prve roke ocenim dogajanje v gozdu.

Štartal sem z idejo, kakšen je gozd in zavedanjem, da bom moral narediti nekaj kilometrov, preden ga zares spoznam. Ne glede na to pa sem štartal bojevito; dolžine sem se veselil, na grmovje in močvirja sem se psihično pripravil.

Na kt.1 sem tekel premišljeno in sigurno, a sem jo zgrešil. Potrditev, da še ne razumem gozd. Se ne sekiram.

Kt.2 sem razmislil in štartal skladno z razpoloženjem – špartansko naravnost. V grobem sem si zamislil varianto kot Lundanes. Ni bila dobra ideja, ker je nisem znal realizirati. Nisem bil navajen na ta gozd, nisem plaval skozenj ampak se boril z njim. Hitro je zmanjkalo zraka, nisem zmogel gledati kompas kaj šele karto, vrtel sem se, nisem pa videl drugega izhoda kot da zaključim kar sem začel, le da sem se zapletel v močvirjih. Ko sem končno prišel do ceste pred jezerom sem razumel, kaj lahko pričakujem od gozda ta dan in kaj mi je početi. Zato sem do kt. šel naokoli. Povprečno sem imel na tekmi 20% boljši čas od Matije in 15% od Nikole. Na tej etapi sem bil pa počasnejši 18 oz. 26%. 7' sem izgubil v primerjavi z avstralcem in celih 70% v primerjavi s prvimi šestimi (povprečen zaostanek na tekmi 37%). Katastrofa.

Na kt. 3 previdneje, primerjava vmesnih časov pokaže normalno sliko. Na kt.2 sem srečal avstralca, od kt.3 naprej pa so najine variante bile zelo podobne in takšni so tudi vmesni časi.

Kt.4 je bila tekaška in posledično so zaradi večjih hitrosti zaostanki procentualno nižji. Takšna slika bi lahko bila na kt.2, če bi si jo naredil za tekaško (če bi šel okoli).

Na kt.5 sem šel počasneje in si privoščil gel. Rezerviranost se na krajši etapi takoj pozna v zaostanku.

Na kt.6 sem pospešil, da nisem izgubil avstralca in vmesni čas izpade hiter.

7. in 8. Normalna slika, v glavnem sem vodil, pred kt.8 pa je šel avstralec bolje po desni strani jezera in je imel prednost.

Zato sem se na 9 in 10 pošlepal, da sem se mu spet približal.

Kt.11 sem vodil jaz, 12 pa avstralec. Verjetno sva se malo spumpala, ker sva se precej lomila, kar se vidi tudi po vmesnih časih. 12 je bila zelo zahtevna in priznam, da sem se šlepal in nimam pojma, kako sva jo našla. Ko sem videl, da je on nesiguren kje je, mi je postalo prekleto neprijetno, kaj bo. Ampak je ratalo. To etapo bi moral iti desno okoli. Bistveno boljša varianta zame. Zagotovo bi bil hitrejši.

Na kt.13 je sicer vodil on, ampak sem se odcepil ker ni šel točno. Ko sem zapuščal kontrolo, sem mu povedal, kje je. Sem pa štartal proti 14 prehitro in ne dovolj premišljeno. Moral bi iti desno okoli a bil sem v elementu. Nato sem se spumpal na vzponu in na zaključnem zahtevnem delu spet naredil napako. Sem se ulovil in jo previdno našel. Kt. 14 je tako spet slabši čas, vendar dam tu težišče težave v fizični (ne)sposobnosti.

Kt.15 čisto spodobno, kt.16 je pa spet zahtevala tek po gozdu in strm vzpon. Fizika. Sicer sem ulovil avstralca, ki je počival v moji senci celo etapo, na koncu je pospešil in falil, jaz pa za njim a sem jaz odpeljal njega in irca na kt. Na tej etapi je varianta desno okoli tako dolga, da mislim da se tudi meni ne bi isplačala. Ali pa tudi... kaj pa vem.

Kt.17, 18 in 19 nimam kaj povedati, vse je šlo tekoče, na 19 sem prišel prenizko in sem se moral vzpeti na njo. Ker je kratka etapa, se majhna napaka zelo pozna.

Kt.20 sem delno tekel za avstralcem, ko mi pa njegova varianta ni bila več všeč, sem šel solo. Mislim, da sem šel dobro, čeprav čas ni kaj prida.

Kt.21 sem falil, padel sem pod jarek in se moral vračati gor. Tu so se začele tekaške etape do cilja. Za misliti ni bilo veliko, se je pa z natančnim branjem karte lahko našlo optimalne prehode. Jaz jih nisem in varianta na 23 bi lahko bila boljša. A nimam se kaj jeziti. Zvlekel sem do konca, po 2,5h teka s spodobnim tempom. Dejstvo pa je, da je avstralec za danjih 5kt porabil 18', jaz pa 22'.

Zaključek, če bi se bolj posvetil variantam in izbral tiste boljše zame (naokoli) na kt.2, 12 in 14 bi zraven časa prihranil tudi kaj energije in bi zadnje kt. lahko odtekel bolje. Fizično zagotovo nisem tako močan kot avstralec, bi pa s sedanjo formo in tehnično sposobnostjo zagotovo lahko šel samo z boljšo taktiko in več pripravami bolje: Če bi na kt.2 imel 25% zaostanek za prvimi, enako kot na kt.4, bi tekel 18' namesto 25'. 18' je tekel tudi avstralec. Se pravi 7' izgubljenih. Na kt.12 in 14 bi lahko prihranil 1-2', se pravi 3'. Skupaj 10' prihranka. Tehnično brezhibno na tem terenu nikoli ne bom znal teči. Forma je kakršna je in nima smisla teoretizirati, koliko hitreje bi lahko tekel. A že samo z boljšo taktiko, pripravo na tekmo in kakšnim treningom na tem terenu več, bi lahko tekel 2h22', dovolj za 44. Mesto. Matija na primer je imel bistveno boljše priprave na tekmo in te zadeve vedel že pred štartom.

Uh.

WOC srednje

Se opravičujem vsem da takole zastopam državo; Ne vem,kako da nisem videl, da je cesta šrafirana kot prepovedana. Saj ne, da je bila moja varianta dobra, a potreboval sem eno sigurno v tistem trenutku.

Ko objavijo vmesne čase bom zapisal podrobnejšo analizo vseh tekem, zdaj me pa čaka nočna pot v Rigo in jutranji let domov. Držite fige, da bo pot nazaj grede šla bolj tekoče.

Najboljša uvrstitev na WOC long

Andraž na vstopu v zadnjo zanko ...

Od nekdaj mu je bilo všeč slikati se v zraku ...

Ko razmišljamo o najboljšem slovenskem rezultatu na WOC ponavadi iz naftalina privlečemo uvrstitev Gregorja Anderluha, in sicer 43. mesto na prvem WOC sprintu leta 2003 v Švici. Takrat je nastopilo 51 tekmovalcev. Andraž Hribar je na dolgih progah danes dosegel 50. čas med 74 tekmovalci.

Ni kdo ve kaj, bi rekli nepoznavalci, je pa to najbrž najbolj ugleden slovenski rezultat na WOC-ih (vsaj tisti v finalu). Naslednja najboljša uvrstitev je Andraževo 56./84 mesto iz Italije 2014. Dokler so na WOC-ih potekale še kvalifikacije za dolge proge, se je Hribar najbolj približal tako želenemu finalu (top 45) na WOC 2011 v Franciji, ko je za 15. mestom (Hajek - CZE) zaostal pičlih 45 sekund. Leta 2010 na Norveškem je bil 20 v kvalifikacijah dolgih prog, 7 sekund za Kerschbaumerjem (AUT). Uvrstitev okoli 20. mesta v kvalifikacijah WOC je Andraž nanizal še precej.

Kaj pa ostali?

Boris Bauman je leta 1993 dosegel 17 čas kvalifikacij na kratki razdalji (današnji middle). 1:28 ga je ločila od finala. Ana Pribaković je bila leta 1989 52./56 na dolgi razdalji. Leta 1993 pa 20. v kvalifikacijah kratkih prog, 6 minut za Lucie Böhm na 15. mestu. Anderluh je bil leta 1991 20. v kvalifikacijah srednjih prog, 4 minute za finalom. 

In najboljša slovenska uvrstitev? 19. mesto Ane Pribaković, Anice Hribar in Irene Bravc na štafeti leta 1993 v ZDA (West Point).

Klasika

karta in sled

Dobra dirka. Vredna svetovnega prvenstva. Res dobra.

Hvala Klemen za motivacijo. Brez tvojega sms bi šel zagotovo par minut počasneje.

d od gmajne

Tale ugleden blog ni mesto za besednjak, ki se mi trenutno mota po glavi. Sicer pa tudi ne poznam dovolj balkanskih, vulgarnih, sočnih in obscenih izrazov za izliv mojega gnusa, besa in razočaranja nad model karto dolgih prog. A po to sem prišel v Estonijo? Frajer na odru na otvoritvi, mislim da je predsednik Estonske O zveze, je blebetal kako si že leta želi deliti čudovite estonske terene s svetovno elito in kako srečen je, ker je ta dan prišel. AAAAAAAAA nekaj mu želim vtakniti nekam... pa ostanimo pri nedoločniku.

Za 4,3km progico sem, resda v prvi brzini, porabil 54'. Faktor dolžine trase je bil 1,27! Naredil sem pa tudi 130m vzpona. Nekaj mi ne štima in takole zaključujem:

Ali so potrebovali košček gozda, da ga dajo za model dolgih prog in uporabili so, kar jim je padlo pod roko. To je možno zato, ker je godziček bistveno bolj strm, kot je napovedan vzpon na tekmi in ker je zadeva čisto preveč zelena za tisto hitrost, ki jo napovedujejo.

Ali pa je ta hosta dejansko odraz jutrišnje tekme. V tem primeru vam tukaj povem, da bom iz protesta tekel tistih 17km 171'. Odstopil ne bom, tudi iz protesta. In za vrhunec protesta bom postavil rekord v kozjem šprintu.

Verjetno je pa resnica nekje vmes, tako kot včerajšnji model srednjih prog. Pol karte bo zelen, pol pa lep. Gričevnato bo, ne pa tako zelo. Variante bodo, nekaj bo pa tudi direktnega iskanja zastavice v luknji sredi ravnine.

No, vsaj prvi ne štartam (imam zelo malo WRE točk in sem mislil, da bom. Pa je, kot mi je Razumovski pojasnil, menda sistem tak, da na podlagi WRE točk oblikujejo skupine, znotraj skupine pa žrebajo vrstni red). Hvala bogu.

Dan počitka

Je mehak teren.

5,8km progice sem si sestavil na model karti srednjih prog. Test mejnih stanj hitrosti in različnih tehnik. Povsod mi je gozd odpuščal preveliko hitrost ali premajhno natančnost, le v zelenem ne in tam sem odletel. Umetnost je najti prehode s čim manj podrtimi drevesi. Z malenkost nižjo hitrostjo in malo več kisika v možganih se tudi prihrani kakšen meter in s tem energija brez žrtovanja etapnega časa. Porabil sem 37,5' z 1 napako veliko 2'. Brez te napake bi (teoretično) šel 6,1'/km, kar je 0,6' počasneje od napovedanega zmagovalnega časa. To je teoretično dobro. Upoštevajoč napako pa točno 1' počasneje (6,5'/km). To je realno slabo. Teren namreč ni tehničen (fokus tehnike je najti čim bolj prehodno trajektorijo upoštevajoč zeleno, močvirje in podrto drevje, priti do kontrole in najti jo pa ni neka huda umetnost) in o uvrstitvi bodo odločale sekunde. Zraven tega je treba vedeti tudi, da sem imel samo 137m vzpona, na tekmi srednjih prog v četrtek ga bo pa 2x toliko.

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes