OT

WOC: Andraževo razmišljanje

Andraž hribar v sprintu.

Preberite si razmišljanje Andraža Hribarja o WOC-u: "Sem moral preveriti arhiv, da lahko zatrdno zapišem številko udeležbe na svetovnih prvenstvih: Tole je deveto. Sem presenečen, ker sem bil sveto prepričan, da je deseto. Zato sem se tudi nagibal k besedam, da je zadnje. Kajti deset je res veliko in če je tako, je čas, da se posvetim še čemu drugemu v življenju. A šele deveto?! To pa spet ni toliko, da bi me moralo biti strah za širino v življenju. Devet ni omejenost. Ne, ne, devet je pravljično število! ..." 

Celoten tekst je na voljo tukaj

Fotografijo je posnel Jan Kocbach, WorldOfO - profil Andraža Hribarja

Mojca Flerin - že proti WOC 2015

Prolog v WOC so predstavljale kvalifikacije sprinta na otoku Burano pri Benetkah. Foto: Jan Kocbach, WorldOfO.

Odličen start Mojce Flerin na srednji razdalji.

Velike težave pri izhodu iz ciljne arene ...

Za Mojco Flerin so srednje proge na WOC 2014 predstavljale tekmo sezone. Želje so bile velike in nikakor ne nerealne. Mojca je odlično pripravljena, kar pomeni, da je pripravljena tako dobro, da bi v "starem" kvalifikacijskem sistemu bila sposobna priti v tako želeno finale WOC-a, kar v novem sistemu pomeni uvrstitev nekje od 45.-50. mesta (upoštevajoč, da je med nastopajočimi še kdo, ki bi sicer ne imel možnosti za finale).

Mojca je startala odlično in bila na KT2 na odličnem 26. mestu! Do prve 2-minutne napake (KT6) je bila še 33., potem pa je zdrsnila na 42. mesto. Kljub malim napakam je pred vmesnim koridorjem pred areno pridobila še eno mesto. V koridorju se je zavedala, da dobro teče. Tekla je v resnici najboljši rezultat v zgodovine slovenske članske reprezentance v orientacijskem teku ...

Po njenih besedah se ji je po koridorju zgodil "black-out". Orientacija ji je na relativno preprostejšem terenu zadnje zanke odpovedala in zgodile so se 3 zaporedne, pravzaprav nekatere tudi začetniške napake, po katerih je izgubila 20 mest. V koridorju je bila recimo hitrejša od obeh Avstrijk, brez napake na KT6 pa bi bila enako hitra kot Eva Jurenikova.

Na WOC-u si se na začetku počutila tehnično suvereno in umirjeno. Celo na mešanih štafetah si startala v ozadju in odtekla svojo tekmo, kar po moje ni uspelo dosti tekmovalkam. Kje se je zgodil preobrat po prehodu koridorja na srednji razdalji? 
Po prehodu koridorja sem se počutila fizično zelo močno. Vedela sem da imam le še malo do cilja in da zmorem v dobrem tempu odteči še zadnji del proge. V tistem trenutku sem se počutila še vedno skoncentrirano na karto, vendar sem hitro ugotovila, da mi je koncentracija precej padla. Najprej sem slabo štartala na KT, nisem bila prepričana o svoji lokaciji, vendar sem vseeno nadaljevala s tekom misleč, da sem v redu in skoraj pri kontroli. Bila sem preveč levo in se nikakor nisem našla. Ko sem KT končno našla, sem naredila še eno veliko napako, hotela sem nadoknaditi izgubljeni čas. Seveda se to nikdar ne obnese. Štartala sem vse preveč brezglavo in na naslednjo KT zopet naredila napako. Tako je šla dobra uvrstitev hitro v pozabo. 

Z redkimi izjemami se slovenske reprezentance pogosto spopadajo s takšno psihično nestabilnostjo. Kje po tvoje tiči razlog? 
Mislim, da je glavni razlog predvsem v tem, da premalo tekmujemo v tujini. Z več nastopi na orientacijskih tekmovanjih v tujini bi si pridobili dragocene izkušnje ob težki konkurenci in samozavest. 

Na ta dogodek lahko gledaš kot na izgubljeno priložnost ali pa kot na dobro šolo za bodoče. Kako ga dojemaš ti in kakšni so tvoji prihodnji načrti? 
Definitivno me ta napaka ne bo odvrnila od tako lepega športa, kot je orientacijski tek. Sigurno je to izgubljena priložnost za dobro uvrstitev na WOC-u, saj vem, da sem trenutno dobro fizično in tehnično pripravljena, seveda pa so še rezerve, daleč od tega da ne morem več napredovati. Verjamem tudi to, da nisem bila zadnjič na WOC-u in da bo še priložnost, da dokažem, da zmorem. Mogoče pa le nisem bila še pripravljena na dober rezultat. Kakorkoli moji načrti za naprej so jasni, nastop na WOC-u 2015, do tam pa je še dolga pot, polna tehničnih in fizičnih treningov ter orientacijskih tekmovanj.

Vsekakor sem zadovoljna z letošnjem nastopom na WOC-u. Rezultati so potrditev, da sem na pravi poti, kljub slabemu nastopu na srednjih razdaljah sem v zadnjih letih tehnično zelo napredovala, seveda pa tudi fizično. Zato želja po dobrem rezultatu še vedno ostaja; v bistvu je še večja in to mi bo motivacija, da trdo zgrabim za treninge in še bolj samozavestno štartam drugo leto na WOC-u.

Oglašanje z WOC-a

Jan Kocbach (WorldOfO) je posnel nore fotografije na kvalifikacijah sprinta.

Na otvoritveni slovesnosti se nam je uspelo fotografirati s simpatičnim Danielom Hubmanom.

Naša elita na podelitvenem odru sprinta.

Na letošnji WOC je potovala ena najbolj številčnih odprav v zgodovini Slovenije, v kateri je kar 8 tekmovalcev (Peter Tušar, Nejc Zorman, Jaka Piltaver, Andraž Hribar, Ajda Flašker, Mojca Flerin, Metka Udovič in Ana Pribakovič Borštnik) in 2 spremljevalca (Klemen Kenda, Boris Bauman).

Začelo se je prav olimpijsko - s prvim treningom po Benetkah, na katerem so bile zbrane vse največje šprinterske velesile vključno z Danci in Švicarji. Neprespanost, utrujenost in podobne zadeve so sicer naredile svoje, vendar nas je Burano v soboto zjutraj pričakal v soncu in vsej svoji lepoti (poglejte si super fotografije tu, tu, in tu). Sprinterji žal nismo - naši najhitrejši so naredili kar nekaj napak, so se pa izkazali predvsem Peter Tušar, Metka Udovič in Andraž Hribar.

Finale smo nekateri preživeli v VIP loži ... Vtisi so bili mešani. VIP-ovcev v orientaciji šport ne zanima prav posebej; bolj so veseli dobre hrane, klimatiziranega prostora in podobnega. Sploh na kasnejših tekmah je bil VIP prostor sploh odmaknjen od cilja oz. celo od big-screenov. Obiskovalci so se nekoliko porazgubili, tako da čisto pravega vzdušja ni bilo.

Je bilo pa zato vzdušje prav gladiatorsko v Trentu na mešanih štafetah. Arena je bučala, kamere so bile na vsakem koraku ... Ko se je prva predaja prebila v areno in na štartna mesta, je završalo med gledalci in navdušenje se je stopnjevalo. Kljub temu, da je švicarski trener skoraj izgubil živce, ker je njihova tekmovalca startala v zadnji vrsti, je bilo načelom fair-playa zadoščeno. Mojca je startala odlično in odtekla nad pričakovanji. V začetku je bila sicer v ozadju, povsem osredotočena na karto, nato pa je vse neposredne konkurentke (in še nekaj nenadejanih) prehitevala v kontrolah proti cilju. Ostale predaje so nato zaradi napak naredile nekaj dodatnega zaostanka, vseeno pa je bil končni rezultat - 28. mesto - dober. Da ne govorimo o motivaciji za tekmovalce, ki nastopajo skupaj.

V torek smo imeli resne šanse, da se tudi Slovenci prebijemo v ospredje, vendar se je Klemen žal na VIP tekmi slabo odrezal, naredil skoraj 10-minutno napako in pristal na ne preveč bleščečem 31. mestu.

Včerajšnje dolge proge so bile prvi resni test - saj smo Slovenci predvsem gozdni tekači. Po dolgem času smo imeli v finalu 2 tekmovalca: Mojco Flerin in Andraža Hribarja. Mojca Flerin je s 55. mestom in 35% zaostanka popravila doslej najboljši rezultat Slovenke na WOC (Lena Marion, 60. mesto in 48% zaostanka, ZDA 1993). Še pod jugoslovansko zastavo pa drži najboljši rezultat še vedno Ana Pribaković Borštnik (52. mesto in 62% zaostanka).

Andraž Hribar je prav tako odlično tekel in dosegel 56. mesto (in 37% zaostanka za zmagovalcem). S tem je prav tako dosegel najboljšo slovensko uvrstitev (doslej 57. mesto in 45% zaostanka Borisa Baumana na Češkoslovaškem leta 1991). 

Oba tekmovalca sta na progi naredila nekaj napak - Andraž je kontrole 12-13-14 pobral v napačnem vrstnem redu (nekaj več kot 5 minut), Mojca pa je naredila slabo izbiro poti na prvi daljši etapi in tam tudi izgubila vsaj 5 minut. Brez teh napak bi se oba uvrstila v prvo 50-erico, ker je bil cilj reprezentance.

Treba pa je poudariti, da sta bila naša tekmovalca bistveno bolj vesela od zmagovalcev (z izjemo Thierryja), ki so bili vsi po vrsti bolj kisli. Svetlana ne ve točno, kaj so to čustva, Tove je že sita srebrnih medalj, Judith se je pa na zmagovalnem odru dejansko zjokala od razočaranja. Še bolj kisel in brezizrazen je bil Olav, Daniel pa ima srečo, da ima lepo razvite smejalne mišice, da lahko profesionalno opravi s fotografiranjem ...

Posnetke tekmovanj in GPS sledenje si lahko gledate na novem IOF live-centru (posnetki so ob 22:00 za tekoči dan brezplačni).

Četrtek pa spet preživljamo v kravatarskem vzdušju na skupščini IOF, na kateri si želi izvršni odbor (ki žal nima čisto pravega stika s tekmovalci) priboriti še več pravic, kot jih že ima.

Alpe Adria 2014

Slovenija je dosegla 3. mesto med 14 reprezentancami!

Ana Pia (OK Komenda) je na vseh tekmah stala na zmagovalnem odru! Čestitamo! Tudi Zala, Matic in Matjaž iz OKK so se odlično odrezali.

Ob odsotnosti naših najboljših, so Aljaž, Mark in Simon dobro zastopali naše barve v M18. Simon je bil na sprintu drugi!

Pokal Alpe Adria je bil v letu 2014 eno izmed bolj znanih tekmovanj tudi v mednarodnem merilu. O njem so razpravljali Američani, Novozelandci, Avstralci in drugi že krepko pred novim letom in so se ga potem tudi udeležili. Sploh tekmovalci z južne poloble so tekmi dodali povsem novo dimenzijo in kvaliteto. Ste vedeli, recimo, da je osebni rekord Hanny Allston (ki je zmagala v sprintu) na 3000m 9:15?

Poleg izjemne tekmovalne zasedbe (Mamleev, Upill, Dent, Taivainen, Lenkei, Merl; Ingham, Palmer, Razaityte) je tekmovanju dal svoj pečat tudi visok nivo orgainzacije in pozornost, ki so jo organizatorji namenili tekmovalcem. Občina Conegliano je denimo sponzorirala večerjo za vodje ekip in pa večerjo za 200 (!) tekmovalcev na zelo znani Akademiji za vinarstvo. Nagrade so bile zajetne, za komentiranje sta skrbela dva spikerja ... Dolgo časa (če sploh kdaj) bo minilo, da bo tekmovanje spet organizirano na podobnem nivoju.

Naši rezultati? Bi rekel, da odlični. 

Najboljša v ekipi je bila Ana Pia Pogačar (W12), ki je na vseh tekmah zasedla bodisi 1. ali 2. mesto. Na stopničkah smo videli tudi Matica Blaža (M14), Simona Stanonika (M18) in Marka Bogataja (M16). Na zadnji tekmi je prepričljivo zmagala tudi Ana Pribaković Boštnik (W35), štafeto M35 pa sta dobila Dušan Petrovič in Miha Škarabot.

Mojca Flerin, Jaka Piltaver in Andraž Hribar so pokazali odlično formo v elitnih kategorijah, predvsem na srednji razdalji. Predvsem pri moških je opazen napredek z avstrijskega pokala. Nejc Zorman in Ajda Flašker sta se izkazala v šprintu. V eliti je nastopil marsikateri od bivših finalistov WOC-a, zato so rezultati kljub temu, da se ne zdijo vrhunski, opogumljajoči. Velja tudi povedati, da so se npr. vsi 4 fantje na srednji razdalji uvrstili v prvo polovico ...

Skupina Alpe Adria je tudi podprla udeležbo naših M/W14-16, za katere bo povrnila startnine in stroške nastanitve. Ugotavljamo tudi, da je prav sodelovanje v Alpe Adria verjetno tisto, ki nam lahko pomaga pri napredovanju in nas motivira pri izboljševnaju rezultatov. Slovenija je po lanskoletni zmagi tokrat zasedla 3. mesto za ekipo avstrijske Štajerske in pa Južne Tirolske. Imena, ki so zastopala ti dve deželi, vključujeta tudi dobitnika medalje z WOC-a ...

Nadejamo se, da bo skupnost AA nadaljevala s preporodom, kot ga je deležna v zadnjih nekaj letih in da se bomo lahko aktivno vključili v pridobivanje izkušenj o treniranju in organizaciji, da bomo s tega naslova dobili kakšno finančno podporo (kot zdaj za trening kamp ali pa, da bo sprejeta ena od dveh kandidatur za razvoj šolske orientacije) in da mogoče kdaj v prihodnosti zopet sprejmemo izziv organizacije tekmovanja.

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes