Discipline
Dolga razdalja (ang. "long")
Emma Engstrand (SWE) - drugo mesto na dolgi razdalji na eni največjih o-tekem na svetu: O-ringen na Švedskem.
Čas, ki ga prvi tekmovalec porabi na dolgih progah je od 70 od 100 minut. To pomeni zračno razdaljo od 8 do 17 km, kar je odvisno od terena. Razdalje med kontrolnimi točkami so navadno dolge. Ta disciplina od tekmovalca zahteva načrtovanje poti v naprej, iskanje najhitrejših možnih različic med množico možnosti, manj pa je zelo zahtevnih problemov, kjer mora tekmovalec natančno brati karto ali uporabiti
fino orientiranje. Največ orientacijskih tekmovanj je tega formata. Na
svetovnih prvenstvih se dolga razdalja (nekoč
klasika) izvaja od vsega začetka.
Srednja razdalja (ang. "middle")
Thierry Gueorgiou (FRA), 4-kratni svetovni prvak na srednji razdalji, drvi proti novi zmagi na tekmovanju Svetovnega pokala.
V začetku devetdesetih let so začeli z organizacijo nove discipline, tekmovanja na kratki razdalji, ki se je med tekmovalci in organizatorji hitro prijelo. Kasneje so ga preimenovali v srednjo razdaljo, da bi jo ločili od najbolj mlade discipline -
šprinta. Čas zmagovalca je okoli 25-35 minut. Tekmovanja se izvajajo bodisi na hitrih bodisi na tehnično izjemno zahtevnih terenih, proge imajo veliko kontrolnih točk z veliko menjavami smeri. To pomeni, da mora biti tekmovalec cel čas tekme skoncentriran, uporabljati fine tehnike orientiranja, vsakršna napaka pa ga že lahko oddalji od zmage, saj je možnosti za popravo ob tako kratkem času tekmovanja malo. Od svetovnega prvenstva leta 1991 je ta disciplina redno na programu.
Šprint (ang. "sprint")
Emil Wingstedt (SWE) v finalu svetovnega prvenstva leta 2006, ko si je na Danskem pritekel vnovični naslov svetovnega prvaka v šprintu.
Tekmovanja v šprintu so zelo kratka. Trajajo okoli 10-15 minut. Proge so dolge 2-4 km. Tekmovanja največkrat potekajo v mestnih parkih ali urbanih območjih. Šprint mlada, vendar izjemno priljubljena, orientacijska disciplina. Pričela so se konec devetdesetih let kot poskus predstavitve orientacijskega teka širšim množicam. Ker potekajo tekme na za gledalce dostopnih terenih, ki so dobro pregledni, so praviloma dobro obiskane. Ena od bolj znanih serij, ki se jih udeležujejo najboljši tekmovalci na svetu, je
Park World Tour. Tekmovanje, ki poteka preko celega leta po vsem svetu v parkih in urbanih središčih, je leta 2000 gostovalo tudi v Sloveniji, v Mariboru. Pri šprintu je pomembna izjemna hitrost, veliko kontrolnih točk pa narekuje oster tempo tekmovanja. Razlike med prvouvrščenimi se merijo v destinkah sekunde.
Štafete (ang. "relay")
Start ženske štafete na Svetovnem univerzitetnem prvenstvu 2006 na Slovaškem.
Štafete so ekipna preizkušnja v orientacijskem teku. Na progo se zapored podajo 3 tekmovalci. Običajno je proga narejena tako, da niti dva tekmovalca ne obiščeta istih kontrolnih točk, vendar pa vsaka ekipa preteče prav vse etape na tekmovanju - torej enako progo. Štafete so zelo zanimive tudi za gledalce, saj lahko vrstni red tekmovalcev spremljajo kar na prizorišču, hkrati pa da tekmam poseben čar tudi skupinski štart.
Druge (ne-IOF) discipline
Ultra-dolga razdalja (ang. "ultra long")
Tekmovanja na ultra-dolgi razdalji so redkejša od ostalih disciplin, saj od tekmovalca zahtevajo precej bolj dolgotrajen fizični napor. Časi zmagovalca so tu daljši od dveh ur. Običajno so ultra-dolge proge postavljene na lahko prehodnem in tekaško prijatnem terenu, glavni orientacijski problemi pa so, podobno kot pri dolgi razdalji, namenjeni predvsem izbiri poti in ne toliko fini orientaciji.
Nočna orientacija (ang. "night-o")
Sandi Kmetič na tekmi nočne orientaciji na Pokljuki, 2006.
Posamezna tekmovanja v nočni orientaciji so pri nas redkost. Več jih je pozimi, ko nas kratek dan navaja na nočno gibanje po gozdu. Edina nočna tekma s tradicijo se odvija okoli Božiča v Cerknem. V tujini so sicer najbolj znane nočne štafete (npr.
10mila in
Jukola), ki so tudi tradicionalno medijsko najbolj pokriti dogodki.
Orientacijski maraton (ang. "rogaine orienteering")
Orientacijski maraton je disciplina, ki se običajno pri nas izvaja na državnih topografskih kartah merila 1:25 000. Tekmovanje poteka v dvojicah in je zaradi merila karte in ekipnega duha zelo blizu taborniškim in planinskim orientacijam. Vsako leto pri nas poteka SOM (Slovenski orientacijski maraton), ki je bil v letih od 2005-2007 združen s taborniškim ROT-om (Republiško orientacijsko tekmovanje).
Točkovanje (ang. "score")
Score način orientacije je še en, ki je blizu taborniškim orientacijam. Pri tem načinu za tekmovalca ni nujno, da obišče vse kontrolne točke, pač pa si zaporedje in izbiro kontrolnih točk zastavi sam. Važno je, da se na cilj vrne v določenem omejenem času. Vsaka najdena KT mu prinese določeno število točk. Zamuda se običajno precej ostro kaznuje.
Posamezna štafeta (ang. "one-man relay")
Običajnim tekmam v orientacijskem teku manjka kontakta med tekmovalci. Neposrednega boja. Tak učinek dosežemo s štafeto za posameznika. Gre pravzaprav za progo, ki je narejena podobno kot štafeta, le da vse kroge odteče posameznik. Poznamo tudi različice z enim samim krogom (npr. farsta), pri katerih pa mora biti traser izjemno pazljiv in natančen, če želi, da so proge po dolžini in težavnosti uravnotežene.
