Orientacijski tek
Orientacist na zadni kontrolni točki na tekmovanju
Cerkno Cup leta 2002 v Godoviču.
Kaj je to?
Orientacijski tek je lahko resen šport ali pa prijetno razvedrilo in izgovor za nekaj rekreacije ob koncu tedna. Starost pri udejstvovanju ni ovira. Med najmlajšimi tekmovalci najdemo celo predšolsko mladino, zgornje meje pa pri orientacijskem teku ni.
Glavni prvini orientacijskega teka pove že ime, to sta
orientacija – s pomočjo posebnega zemljevida in kompasa – in
tek. Cilj tekmovalcev na tekmi je najti vse kontrolne točke in preteči postavljeno progo v najkrajšem času. Kontrolne točke so na terenu označene z rdeče-belimi trikotnimi prizmami - zastavicami, ki so postavljene na izrazitih objektih (jarkih, štorih, križiščih, balvanih, robovih jas, ipd.), tekmovalec pa mora obisk točke dokazati s perforiranjem kontrolnega kartončka ali z vpisom kode in časa obiska na majhnem in nadvse praktičnem čipu.
Kompas in karta – kaj pa zdaj?
Izsek proge za moško elitno kategorijo na državnem prvenstvu na dolgi razdalji v Logatcu maja 2007.
Orientacijske karte so izjemno natančni in podrobni topografski izdelki. Običajno so tiskane v merilu 1:10 000 ali 1:15 000. Merilo 1:10 000 pomeni, da 1 cm na karti na terenu predstavlja 10 000-krat večjo razdaljo, torej 100 metrov. Na njih so označene še tako neznatne podrobnosti na terenu, kot so npr. razpadajoč drevesni štor ali klopica ob sprehajalni poti. Za razliko od ostalih kart so na orientacijskih kartah označene prav vse poti, do najbolj neznatnih gozdnih stezic, vsaka vrtača, luknja, balvan ...
Legenda s karte za orientacijski tek (ISOM standard). Slika prikazuje nekaj osnovnih objektov, ki jih najdemo na karti.
Skupaj s kompasom smo torej opremljeni s popolnim orodjem za natančno gibanje po terenu. Ob besedi
orientacija se sicer marsikdo zgrozi in si misli, da to pa zanj že ni. Pa ni tako. Začetniške proge na orientacijskih tekmovanjih so običajno speljane po gozdnih poteh, tako da se začetnik sprva spopade s štetjem križišč, ocenjevanjem razdalj, ipd. Kasneje to znanje nadgradi z znanjem gibanja po brezpotju – tekom »po azimutu«, »po plastnici«, ipd.
Z glavo ...
Na prvi pogled se zdi, da je orientacijski tek predvsem tek ... Izkušeni orientacisti pa vam povedo, da je pri tem športu daleč najpomembnejša tehnika – in tudi tu velja, da tisti, ki v glavi nima, slej ko prej poplača z nogami. Odločilno je znanje orientacije. Prav nič nam ne pomaga, če 400 metrov razdalje premagamo v 60 sekundah, če pa smo za 180 stopinj zgrešili smer. Hitro in natančno pomnjenje karte, zbranost med tekom, hitra izbira najoptimalnejše poti, ipd. so vrline, ki odlikujejo dobrega orientacista.
