Mladinska OT

Finale, finale, finale ...

Dolga leta je bila v članskih kategorijah med slovenskimi orientacisti tako zelo zaželjen in nikoli dosežen cilj uvrstitev v finale svetovnega prvenstva. Andraž Hribar se mu je izmed vseh naših tekmovalcev najbolj približal - enkrat celo na manj kot minuto. Na mladinskih svetovnih prvenstvih je vedno ostajal na daleč nedoseglijv cilj. Slovenska reprezentanca je skupaj doslej dosegla le 2 dve individualni uvrstitvi boljši od 60. mesta, obe je zabeležil Tibor Mrak v sprintu. Predvsem zaradi slabših finančnih izhodišč, ob katerih si reprezentanca ni mogla privoščiti treningov na prizoriščih večjih tekmovanj, so bile srednje proge vedno najbolj nehvaležna discpilina. Sprint je moč vaditi v domačih krajih ali celo na kavču, pri dolgih progah pa pride do izraza bolj univerzalna fizična komponenta.

Kljub bližini je madžarski teren je za nas relativno eksotičen (relativno raven z veliko vegetacijskimi detajli).

Srednje proge JWOC so se začele odlično. Mark Bogataj je bil na prvem vmesnem času 5 v svoji kvalifikacijski skupini. To vsekakor pomeni, da bi brez tehničnih napak lahko dosegel vrhunski rezultat. Najprej KT6, nato pa še KT8 sta mu vzeli 45 sekund in minuto in 45 sekund. Slabi 2:30 (ki se v Sloveniji ne poznata, na JWOC pa to pomeni konec sanj o finalu) kar ga je pahnilo na 34. mesto. Tudi na dveh daljših etapah v nadaljevanju je imel težave in za 2 minuti zaostal za finalom.

Žan Ravnikar, ki je nastopil kot durgi Slovenec, je sicer začel z nekoliko nižjim tempom, vendar je bil na KT10 še vedno v stiku s tekmovalci, ki so za rep ujeli finale. Na KT11 je sledila prva večja napaka (več kot 3 minute), po kakršni se je rešil samo Šved Isac von Krusenstierna, ki je sicer imel hitrost zmagovalca. Od tu ni bilo več povratka. Podobno kot na SOL v Tolminu, so v zadnjem delu ob želji po nevtralizaciji napake sledile nove napake in končni rezultat nikakor ne odraža Žanovih sposobnosti.

Nato pa je kot zadnji od naših v kvalifikacijski skupini M20-2 ob 12:32 startal Matic Blaž. Glede na zadnje rezultate smo pričakovali, da bo njegova maksimalna hitrost nekoliko nižja od predhodnikov, skriti adut pa je njegova konsistentnost, vrhunski odnos, psihološka stabilnost in tehnična odličnost (aka tehnična žival, kot se je izrazil mladinski selektor). Matic je odlično startal. Na prvem vmesnem času je bil skupno 6., na drugem 10. Do tretjega vmesnega časa je bilo več kot 10 minut. Matic je bil v osrednjem delu počasnejši in je naredil celo več kot minuto napake na KT11, ki ga je postavila na skupno 25. mesto. V nasprotju z Markom in Žanom je on po napaki v zadnjem delu pridobival - tekel je v tempu zmagovalca. Na vmesnem času je bil 12. in na tem mestu je ostal do cilja.

Z 12. mestom se je več kot le zanesljivo uvrstil v A finale JWOC. Prvič v zgodovini orientacijskega teka v Sloveniji. Rezultat pa zagotovo spada med najboljše odtečene srednje proge kateregakoli Slovenca vseh časov.

Matic je svojo orientacijsko pot sicer začel nekoliko v senci takrat izkušenejšega Žana Ravnikarja. Kvalitativni preboj se je zgodil, ko se je začel tudi samostojno poglabljati v tehniko orientacije pri vstopu v kategorijo M16. Leta 2016 (njegovo zadnje leto v M16) se je končalo s 15. mestom na dolgih progah EYOC. V letu 2017 so bila pričakovanja velika. Zaradi poškodb zimski trening ni stekel in prvi resni preizkus - svetovno šolsko prvenstvo na Siciliji - je kljub zares odličnim rezultatom, nekoliko razočaralo. Sanje o zmagovalnem odru so se ustavile pri sicer fenomenalnem 8. mestu na srednji razdalji. Na EYOCu, 2 meseca kasneje, je Matic lovil 2./3 tekmovalcev v obeh individualnih disciplinah, kar je bilo po 15. mestu od leta poprej nekolikšno razočaranje. Tudi sezona 2018 se ni začela najbolj obetavno, Maticova hitrost pa še v začetku junija ni bila na vrhunskem nivoju in po rezultatih sodeč je bil Matic 3. mož v slovenski JWOC ekipi. Kljub vsemu je povedal, da se trening dobro razvija in da se forma proti JWOC stopnjuje.

Nedvomno je za vrhunski uspeh na mladinskih tekmovanjih pomembno, da ostane tekmovalec junija brez večjega stresa v šoli in da se lahko posveti treningu in pripravi na tekmovanje. Maticu je to očitno uspelo in je z navdušenjem študiral vse detajle, ki ga čakajo predvsem na srednji razdalji.

Matic je s tem uspehom pokazal eno izmed najpomembnejših vrlin najboljših tekmovalcev. Psihično stabilnost in prepričanost v svoje sposobnosti. Ledino na tem področju je oral Tibor Mrak, čigar rezultati so še danes nepremagljiv cilj mladinskih reprezentantov. Vsekakor pa je od skromnih začetkov v letu 2005, ko se je začela postavljati nova identiteta slovenskih reprezentanc nekaj vztrajno spreminjalo. Kolektivna samozavest reprezentance je rasla - skozi aktivnosti, postavljanje sistema reprezentance, izobraževanja, financiranje in predvsem uspehe naših tekmovalcev. Takratna generacija je začela graditi predvsem na rezultatih Jake Piltavra in Andraža Hribarja, naslednji preboj sta v letih 2006-2007 dosegla Blaž Grah in Jure Zmrzlikar, sledilo je obdobje navdušujočih rezultatov Tiborja Mraka, ki je pokazalo, da se lahko majhen o-narod kosa z največjimi (majhna nepazljivost je takrat zmanjkala za zmagovalni podij na EYOC), sledila je generacija s Petrom Tušarjem, Manco Cvek, Nušo Jeram, Žanom Lukom Šumečkim in Blažem Petrovičem. Piko na i je postavila medalja Petra Tušarja na svetovnem šolskem prvenstvu, predvsem pa je navdušila moška štafetna uvrstitev v 1./2 na EYOC. Če smo nekoč upali, da naši tekmovalci na največjih tekmovanjih ne bodo zadnji, danes vemo, da bomo z vsakega prvenstva prišli z uvrstitvami vsaj v 1./2, če že ne s kakim vrhunskim rezultatom.

Naslednjo misel je zapisal Nejc, velja pa verjetno za vse, ki smo se kdajkoli trudili za naše mladince: "Matic, hvala za lepši dan. Ob takšnih trenutkih sem poplačan za ves čas, ki sem ga posvetil orientaciji. Hvala."

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes