Mladinska OT

Švedska 2008 (ali kako smo se učili orientirati)

Kaj je hribček, kaj gomila in kaj kamen? Močvirje se vsaj čuti:)

Podrobnosti na karti ni zmanjkalo, le poti je bilo bolj malo

Divjina sredi velemesta

Navidezno mirno in lenobno nedeljsko popoldne, 20.4.2008, je bilo polno pričakovanj, še posebno za sedmerico orientacistov, ki so že pognali kombi in se odpravili na trening kamp na Švedsko (Göteborg) in sicer z namenom, da spoznajo nenavadne pasti tamkajšnjega terena, ki nekatere prav tako utegnejo čakati na letošnjem JWOC-u v Göteborgu 29.6. – 6.7. Delegacijo smo sestavljali Daniel Lebar, Andraž Hribar, Jaka Piltaver, Jure Zmrzlikar, Urša Tomažin, Tanja Pretnar ter naš sosednji prijatelj Matjaž Štanfel iz Delnic.
Pot tja je bila dokaj mučna saj nikakor nismo mogli najti dovolj prostora za naše razbolele ude a primorani smo bili potrpeti. A vsa dolga pot se je končno poplačala z obrestmi, ko smo v ponedeljek sredi dneva stopili na močvirnata švedska tla. Klubska hišica v kateri smo bili nastanjeni je imela ugodno lego tik ob orientacijski karti in je bila kljub svoji preprostosti prav prijetna, vsaj mislim. Lastna kuhinja, prostorna dnevna soba, ki smo jo spremenili v jedilnico, WC, tuš, spalnica…le kaj bi si še želeli? Hitro smo se udomačili nato pa se odločili da kar najhitreje preizkusimo švedski teren. Na srečo so bile vse karte v bližnji okolici mesta, tako da smo imeli vse pri roki. In tako se je začelo…
Prvi stik z karto je bil skrajno nenavaden. Vsaj jaz sem imela občutek, kot da prvič v roki držim zemljevid. Zmedeno sem gledala v malo morje močvirij, neizrazitih hribčkov, objektov, ki so se kasneje celo izkazali za kaj popolnoma drugega kot smo mislili, itd. Vsekakor je bila to pokrajina kakršne na slovenskem območju ne najdeš. Povsod kamor si pogledal je bilo bodisi močvirje, jezero ali pa morje…na kratko voda. Treba se je bilo prilagoditi in to smo nameravali tudi storiti. Dnevi so zato potekali po bolj ali manj ustaljenem redu. Zjutraj švedski zajtrk okoli osmih, okoli desetih ali prej odhod na trening, ki je vsakič potekal na drugem območju. Okoli poldneva smo prišli domov in si privoščili odlična kosila kuharskih mojstrov Danija in Andraža nato pa je sledil kratek počitek kot nalašč za spanje, nabijanje žoge ali pa, na nesrečo nekaterih, učenje. Toda veliko prehitro je bila ura štiri in že smo se peljali na popoldanski trening; malo krajši ali pa tudi ne. Komaj pa smo se dobro obrnili, že je bila ura sedem ali osem zvečer in nato takoj devet, ko smo snedli večerjo. Sledila je še kakšna urica druženja, igranja taroka ali Človeka ne jezi se ter seveda analize treningov nato pa je na nas čakal topel tuš ter postelja.
Pa še par besed o treningih. Moški del ekipe je imel daljše treninge in se je na teren privadil kar hitro, medtem ko sva z Uršo spoznavali posebnosti bolj počasi in še to na začetku s pomočjo Danija, ki se je posvečal večinoma najini tehniki. Toda kaj kmalu smo ugotovili, da imava z Uršo drugačne nazore izbiranja poti zato sva se tudi sami morali podati v gozd. Osebno se mi je teren zelo dopadel toda hitro sem spoznala, da vseeno ni želene hitrosti. Iluzije o čistem gozdu v katerem ga lahko žgeš pod 8 min/km so se namreč popolnoma razblinile, ko smo plezali čez podrto drevje, visoko dvigovali noge v močvirjih ali med grmičevjem ter pilili pete po celih pobočjih skal. Toda z vsakim dnem je bilo boljše, če ni bilo tehničnih napak seveda. V četrtek popoldan smo si zato privoščili malo oddiha in si odšli ogledat središče mesta. Pričakovanih Švedov in Švedinj z blond lasmi sicer nismo našli, vseeno pa je bil sprehod odličen. V soboto smo se tudi preizkusili na šprint karti, ki je nekaterim bolj odgovarjala drugim pa malo manj, sledil je še hiter ogled švedskega Severnega morja in že je prišla nedelja, dan odhoda.
Kot epilog so fantje navsezgodaj naredili kratek trening na karti, midve z Uršo pa sva si privoščili 20 minutni razteg. Naj še omenim, da je bil to edini dan, ko je padal dež. Torej je bilo res očitno, da nihče ni hotel da odidemo, niti vreme ne. Kljub vsemu smo še poskrbeli za zadnje priprave na odhod in nato s težkim srcem oddali ključ ter se zopet psihično in fizično pripravili na dolgo pot nazaj. Napis Slovenija pa smo nato zagledali v ponedeljek zgodaj zjutraj.
In to je bilo vse o naši odpravi na Švedsko, ki se je po pričakovanjih izkazala za občudovanja vredno.

Tanja Pretnar

Vaneča po Tanjino

Ž21A (oz.E) v Tanjini izvedbi

Vaneča pod drobnogledom z moje (Tanjine-opomba mlad.selektorja) strani…

Pa je le prišel težko pričakovani trenutek, ko stojim pred štartom in ogrevam že tako preveč razbolele ude. Mislim seveda na nič drugega kot na bližajočo se progo in v prsih me zopet stisne, ko pomislim v kakšno kašo sem se spravila. Mislim…ženska elitna kategorija? Če bi mi nekdo pred pol leta rekel, da bom tekla progo ženske elite bi mu verjetno odbrusila nazaj da je norec. Saj še svoje proge ne znam spodobno odteči, kaj šele da bi tekla ob strani najboljših žensk. A na koncu sem vseeno stala v štartnem koridorju in z očmi iskala košaro z napisom Ž21E.
Poskušam odmisliti mračne misli a nekako se spomnim da je ta teren izjemno hiter in utrujajoč. Vsekakor se bo treba potruditi če hočem doseči spodoben rezultat. Še zadnjič globoko zavzdihnem in si rečem, da je čas da štiri kilometrsko zadevo opravim kot najbolje znam, zatem pa se poženem v tek.
Začetek je dober in tudi noge laufajo kar brez mene. Ob pogledu na obliko proge se mi kar zasmeji saj ne zgleda pretežko in še preden prispem na prvo kontrolo, že sem z mislimi pri drugi. Nadaljujem tempo in ne poskušam biti tako zelo polna sama sebe, saj je pot pred mano še dolga in iz izkušenj vem, da se vse lahko spremeni. In že se podam proti sedmi kontroli ter si ogledujem nepregleden teren poln majhnih dolinic. Iz previdnosti upočasnim in se znova učim štetja. Zaenkrat mi gre dobro.
In nato pred sabo zagledam sotekmovalko Nino Rudolf, ki ji je osma očitno delala preglavice. Čez moj obraz se nariše nasmeh, medtem ko je pri njej ravno obratno. Zavedam se, da je tekaško veliko boljša od mene in da bo preostanek dirke zelo težak. Sama mi nič ne popušča in me prisili v težak napor, ko se trudim, da je ne izgubim izpred oči. Na srečo prednost ohranjam s boljšo spretnostjo s karto. Nekako se zvlečem proti trinajsti, kjer moje noge poskušajo protestirati a v mislih si le ponavljam, da ni več daleč. In res je kmalu pred mano še zadnji rep.
Koncentracija mi za trenutek popusti na 16. kontrolo kjer po nesreči trčim v napačno dolino z napačno točko. A napaka ni huda in že sem namenjena proti pravemu cilju. Pred sabo opazujem Nino in se čudim njeni lahkotnosti, medtem ko po hribu navzgor sama komaj vlečem noge. A že zagledam malo publike na 18. ter vrh hriba kjer je tudi koča z ciljem. Za boljši vtis še malo pospešim in zavem se, da tečem po t.i. ciljni ravnini, ki je tokrat z naklonom. Iz sebe iztisnem še zadnji atom moči in pritisnem finish nato pa se utrujeno zvrnem na travo…
Naslednji dan se zbudim in si polna veselja rečem, da je dan za zmago. Rezultati prejšnjega dne so bili presenetljivo dobri tako da kar prekipevam od energije. Toda nekje zadaj v glavi me gloda misel, da je mesto lažje izgubiti kot pa ga obraniti. Poleg tega mi misel na šprint nikoli ni posebno dišala, sedaj pa še posebno, ko izvem, da minuto za mano štarta Ana P. Borštnik. Trema zato vse bolj narašča in še prepričevanje, da imam pred Ano kar lepo prednost mi ne pomaga prav veliko.
Kot nekakšen veliki profesionalec se pridno ogrevam in premagujem utrujenost, ki jo povzroča sonce. Svojega položaja se dobro zavem šele, ko ura pred mano odšteva sekunde, tri metre za mano pa stoji Ana. Pogoltnem slino in se kot prejšnji dan poženem v tek, ki naj ne bi bil brezglavi. Vsi napotki, da naj raje malo počasi in previdno tečem, da ne spregledam točke, mi uhajajo iz misli in le tista številka 1:5 000 me prisili da razmišljam previdneje. Nepotrebnih razdalj namreč res nočem delati. Vseeno pa je moj tempo hiter in neprestano pogledujem nazaj, kdaj bom videla Ano. A o njej ni sledu prav tako pa že zapuščam peto kontrolo. Toda sranje. Trenutek nezbranosti in že kolnem med potjo ko se vračam sto metrov nazaj kjer sem pustila točko. Poloti se me obup ko seštevam koliko dragocenih sekund je sedaj šlo v nič.
Izgubljeno poskušam nadoknaditi ter še bolj povečam tempo in se silim koncentrirano misliti. Moji vdihi postajajo čedalje plitki a nikakor ne odneham in nadaljujem s progo. Trenutek šibkosti pride zopet na 12. točko ko kar na slepo najdem svojo zastavico in tuhtam koliko metrov me še čaka. Spustim se po pobočju in bolj svobodno zadiham ter zopet začnem sopihati v breg, ko petdeset metrov proč od sebe zagledam Ano kako teče po pobočju navzdol. To me navda s strahom in adrenalinom zato se zopet spravim v dir in edino upam, da se bodo vsi treningi končno splačali.
In sedaj me čaka še najtežji del ko se podam po travniku navzgor. Hrib je neverjetno visok in počutim se kot sredi puščave, ker svoje doda še pripekajoče sonce. Pričakujem, da se bo vsak trenutek pojavila Ana ali kdo drug, toda tega trenutka ne dočakam. Nazadnje pa le zadihano stečem skozi cilj in se zopet vržem na travo ter pljuča skušam spraviti v normalno stanje. Uspelo mi je…si ponosno rečem, ko stojim na stopničkah in mi župan čestita za osvojeno drugo mesto.

Ubesedila in natipkala Tanja P.

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes