Mladinska OT

Dolgo je že tega, vendar se spominjam, kakor ...

Prvenstvo je bilo res zahtevno.

Bil je petek. In smo šli. Kolovodja Dani, Tibor, Urša in moja malenkost. Na JWOC. Že na poti sem preklinjal vse, ki so zakrivili dejstvo, da  je Goteborg predolgih 11 h oddaljen on slovite kokoške... Preskočil bom realistično razvlečene opise vojašnice v kateri smo spali, "model eventov", sončnih zahodov ob 23.30, občudovanje Švedinj, Dank, Norvežank in in še kakih finih deklic... Napočil je dan "za prvo jačo trko"! Kaj naj rečem o šprintu? Fino sem ga žgal, ne bom rekel, da ne bi mogel bolj... ampak potem bi bila tehnika pod vprašajem. Mah, zadovoljen sem, saj sem odlaufal brez napak. Tako. Po pirmerjavi z  zmagovalcem pa je moje 3 min zaostanka linerano sorezmernih z rezultatom na 5km... Vsekakor večje omembe (a ne ponosa) so vredne middle kvalifikacije. Štartal sem skupaj z dvema super zvezdnikova in jima takoj pokazal... no ja, vsak sta šla v svojo smer... in jaz tudi. Super sem šel, res. Gladko, planirano, vizualizacija, kotrole so stale tam, kjer sem se zmenil z njimi v svoji glavi, še celo v razgledu sem užival. A nato me je za saboj potegnil vabljivi čeh... in me začaral... No, nikar si ne mislite kaj sumljivega preverzneži! Samo malo sem se zmedel... in se šel razgledovat za kakih 6min... Potem pa spet na polno do cilja. Sotekmovalci pa so čisto preveč nedojemljjivi za lepote narave in so kar odbezljali do  cilja... sram jih bodi! No, če pošteno povem, sem bil razočaran. Zelo. Ne toliko nad pretirano tekmovalnimi sotekmovalci kot nad seboj. Me je  pa potem potolažil kolega. Hvala, Štamfi. Dobra stran porazov so seveda posledice, ki jih pustijo. Bil sem posteno raz**** in motiviran za finale in klasiko, ki  sta mi še ostala. Finale...je minil, ni važno kako. Pač zgodil se je. Povprašajte koga, ki ji bil tam, kak je zgledalo, jaz sem manjkal...vsaj mentalno. Še dobro, da ne fizično, saj sem se potolažil z novimi supergami. Majka! Ko traktor grabijo v klanc! No, da ne bi dolgovezili: Dan D - The Klasika. Na to tekmo sem se pripravljal zadnje pol leta. Ogrel sem se pošteno. Celo toliko, da sem strgal vezalko 25 min pred startom :-), kar je povzročilo malce panike a menda nič usodnega. No, vsaj zame ne, za vezalko je bila to tragična smrt... smrk, smrk... 3, 2, 1, pali miško! Hja,  sedaj bo pa Đuko nakazal varke... in sem jih. Saj ne rečem, da nisem gnal. Tudi napak nisem delal... le nekako ni bilo tistega občutka. Tistega, ko se zavedaš da ti gre dobro in da imaš vse  pod kontrolo... lahko bi krivil vročino, zajebano podlago (samo šavje, mater mu j***), dehidracijo... A misim da ni šlo za to. Ne znam opisati kaj je šlo narobe, čeprav se mi dozdeva kaj... Privlekel sem se do cilja, niti ne tako švohtno, a še zdaleč nisem pokazal tistega, kar sem sposoben. Je pa Tibor odlično zahaklal enga mojstra Danca. Je z njim odlaufal pol proge in pristal na res odličnem mestu. Bravo Tibor! Naslednji dan so nam za sladico postregli še s štefeto. Moj nastop je bil podoben moji motivacji. Na momente v višavah a potem spet na realnih tleh...ali še nizje:-(. Nato smo šli domov. Kljub vsemu je bilo fino. Spoznal sem marsikaj in marsikoga. Spoznal sem nov del sebe. Vem, da tale pisarija izgleda kot smrkanje nedoraslega fantka... A, verjemite mi: I'll be back! Ker je bil to moj prvi JWOC, verjamem, da sem se nanj prišel učiti. Za naslednje leto, vendar! Ko bo v Italiji, na veliko bolj "relavant to Slovenia" terenih... In takrat, draga publika... bom pokazal zobe. Kar držite me za besedo. Do takrat pa... grem raje trenirat. Ajde!

Jure

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes