Mladinska OT

(2) Brin(a)

Petek je, torek je že nešteto kilometrov, soli, švica in krvi za mano. Takšno je življenje resnega tekmovalca, klinc, nimam časa za pisanje poročil, ki naj bi jih, po mnenju generalštaba, obiskovalci spletne strani, čakali v vrsti, kot sveže žemljice v času komunizma v renjki Jugoslaviji. To so bili časi! Ko smo samo trenirali, ne pa zdaj, ko čas izgubljamo za downlowdanje quickroutov in potem mi ob inštalaciji reč celo zateži in želi neki .NET Framework! Jezen sem. Ker je petek, torek je pa že nešteto kilometrov, soli, švica,… Hm, Švica, to je sanjska dežela za trening orientacije.
No, če me spomin ne vara, vseeno je minilo že 19 dni od povratka, tudi južna Madžarska ni kar tako. Sploh zaradi tega, ker 3.42kg palačink stane toliko kot dve zrni plesnivega kruha v Švici, čeprav še nikoli nisem bil v Švici, sem pa slišal zgodbice, ki jih je z nami tekom trening kampa delil spremljevalec ŽLŠ. No, tudi on ni nikoli bil v Švici (vsaj zaradi orientacije ne), je pa slišal zgodbice od enega naših trenerjev, v klubu jih imamo toliko, da niti ne vem katerega, če pa malo bolje premislim, je to skoraj zanesljivo moral biti tisti mladec, ki spominja na aktualnega predsednika, verzija 2.0. Ah ja, to je že rumeno čtivo. Ko smo že pri rumeni, rumene je bilo na madžarskih kartah ogromno, zelene tudi, kot v kakšnem skritem kotu omar v študentskih domovih Rožne doline. Aja, danes je petek in tu je sneg, rumenega snega se ne je!
Rumena so tudi madžarska tla, v katerih se z lahkoto pusti sled, kot v snegu, po katerem orjem te dni, ha, še ena paralela! Pa saj sem kot Djoković v najboljših letih. Paralele so strup.
Sicer pa, na svetu sem zato, da pustim sled, ne pa da se trajektorije mojih potepanj izgubijo v množici. Tako, da se grem raje urit. Ah kakšno zatipkanje, umit se grem. Umazan namreč puščam neželene sledi.

Srečno Kekci!

Voluhar

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes