Mladinska OT

Intervju: Tajda Foški

Tajda med raztezanjem na modelu.

Proti zadnji kontroli na cilju v Obidos.

Zadnji del dolgih prog (W18) s kontrolo za gledalce.

Leto rojstva: 1995
Klub: OK Polaris
Največji uspeh: ... ji je prinesla zanesljiva tehnika, kjer je velikokrat premagala kondicijsko boljše tekmovalke ...
Največji izziv: sanirati koleno in nastopiti na JWOC 

To leto ti je ponagajalo s poškodbo kolena, zaradi katere se praktično nisi mogla pripravljati na EYOC. Kljub temu si se odločila nastopiti. Kako se je to odražalo na Portugalskem?
Zaradi problemov s kolenom  sem se odločila, da si postavim drugačne cilje kot po navadi. Torej sprint - prva tekma - je bil zame zadnji na spisku, cilj je bil, da ga odtečem brez bolečin, ne ciljam na neko visoko uvrstitev, torej naredim nekakšen trening teka. Ker je bila to prva tekma, čeprav zame nepomembna, je bila živčnost seveda prisotna, ampak bolj zaradi kolena, kot zaradi česa drugega. Skrbelo me je predvsem, da se dovolj dobro ogrejem, sprostim mišico v nogi in je ne pretiram preveč med tekmo. Če bi se to zgodilo, bi lahko bilo mojega tekmovanja po tej tekmi konec, tega pa nisem hotela, saj so zame pomembne tekme šele prihajale. 

Najbolj so me na sprintu uničili klanci in stopnice, nekje na sredini pa sem začela čutiti koleno in tako iz strahu, da bo preveč upočasnila, začela hoditi v klance. V cilju se nisem preveč obremenjevala z rezultatom. Bolj me je skrbelo skelenje v kolenu, saj nisem hotela, da bi naslednji dan na dolgih progah zaradi prevelikih bolečin morala odstopiti. 

Dolge proge torej - tvoj glavni cilj na EYOC ...
Predpriprav na tekmo ni bilo veliko. Malo sem študirala karto, vendar to bolj podrobno šele na Portugalskem. Na hitro sem si poiskala ene par možnih etap, sploh začetnih. Zadela sem položaj štartne kontrole in približno, kje naj bi bili prvi etapi. Tako, da sem tukaj že imela naštudiranih ene par variant, ne pa veliko. Ostalemu delu proge se nisem preveč posvečala. Zaradi kolena zadnja dva meseca nisem ravno veliko tekla, zato me je najbolj skrbela kondicijska pripravljenost. Tudi na karti nisem bila veliko, zato sem se odločila, da štartam bolj počasi in sigurno ter da ne naredim napake že na prvi kontroli in tako zgubim motivacijo za nadaljnjo tekmo. 

To je bila tekma na katero sem najbolj računala, kljub poškodbi noge, sem si zadala, da odtečem solidno tekmo, s stalnim tempom in brez napak. Nekaj živčnosti je bilo, vendar je bila dobra živčnost, tista, ki je pospeševala moj srčni utrip in me držala v pripravljenosti. V karanteni sem se počutila dokaj mirno, v glavi sem si ponavljala postopek štarta, kako bom vzela karto in začela tečt proti štartni kontroli. Torej v glavi sem ustvarila popoln začetek tekme. Seveda je živčnost s približevanjem štarta naraščala, vendar ni bila živčnost v zvezi z rezultatom, za tega sem vedela, da nimam veliko možnosti, vendar je bila v zvezi s kolenom. Najbolj strah me je bilo, da me bo nekje na sredini tako močno zabolelo, da ne bom mogla končati tekme (tako kot na AA). Skrbelo me je kdaj me bo začelo bolet, kako močno me bo bolelo in če bom mela moč, da kljub bolečinam končam tekmo. 

Na splošno mislim, da sem šla v redu čez progo. Tudi dolgo etapo sem izvedla super, sicer malo bolj na ziher, ampak to je bil plan. Največji minus je bil strah pred bolečino, zato se nisem gnala do konca, ampak držala nek zmeren tempo. Prav tako se nisem počutila močno v tehniki, kar se je najbolj poznalo pri dolgi etapi. Namesto, da bi kje vzela azimut in si tako prikrajšala pot, sem šla rajši naokrog po potkah. Po dolgi etapi pa sem se razživela in si začela malo bolj zaupat, tako da sem potem tudi bolj uporabljala azimute. Opažala sem, da koleno drži in da ni bolečin in tako tudi malo bolj pritisnila nase, vendar se je poznalo pomanjkanje teka in kondicije. Največji padec koncentracije se mi je zgodil v zadnjem krogu na KT12, kjer sem popolnoma popustila. To me je kasneje tudi najbolj razočaralo. Verjetno je bila rahla mešanica utrujenosti in želje po dokazovanju pred Slovakinjo, mogoče še malo želje po čimprejšnjem zaključku. In potem se je zgodila napaka. 

Zadovoljna z rezultatom?
Na koncu sem bila še kar zadovoljna s tekmo, čeprav bi verjetno lahko šla pod uro. Ampak glede na to, da zaradi kolena zadnja dva meseca skoraj nič nisem tekla in bila res minimalno na karti, nekaj veliko boljšega ne bi mogla pričakovat. Edini najbolj važen cilj je bil dosežen: prit iz gozda brez bolečin. Koleno me je začelo malo skeleti šele v zadnjem krogu, zdaj pa ne vem, a je to zaradi lekadola, kinezio trakov ali pa se zdravi. Bomo videli kako bo naprej. Upam, da se pozdravi. 

Na štafetah si bila kljub poškodbi in omejenemu treningu naša druga tekmovalka.
Groznih predpriprav ni bilo, v bistvu do dne tekme sploh nisem vedela, če bom tekla v ekipi ali me bo koleno izdalo in bom nehala že po dolgih progah. Predvsem nisem hotela bit breme drugima dvema in zaradi bolečin odnehat ter tako poskrbet, da ne bi bile uvrščene. Vendar, sem po dobrem dnevu na dolgih progah dobila malo zaupanja vase in v svoje koleno, ter pričakovala, da bo to verjetno najboljše odlaufana tekma na EYOC-u. To se mi namreč dogaja že zadnja tri leta. Živčnosti ni bilo.

Prvi krog sem šla orientacijsko zelo dobro, ene dvakrat me je edino malo odneslo pri azimutu, vendar sem napako hitro popravila. Težave pa so se začele v drugem krogu. Iz etape v etapo mi je šlo slabše. Ne vem zakaj se je to zgodilo, ampak na vsako kontrolo sem naredila za vsaj 1' napake, na 14 celo za 4'. Potem sem še najprej našla 16 in potem 15. V tistem krogu sem našla vse kontrole, ki so bile postavljene tam. Počutila sem se grozno. Ko sem prišla v cilj, sem mislila, da sem bila v gozdu 50' mogoče še več. In potem vidim čas 43'. v gozdu sem se počutila zelo počasno, noge so bile težke, v mečih me je zategovalo že od začetka, v hrib so me pekla stegna, veliko sem tudi hodila vmes, ker enostavno nisem imela energije in potem še vse te napake v drugem krogu… ne vem kako je ta čas sploh možen. V drugem krogu sem bila že kar obupana po tem ko me je dohitela Portugalka.

To z drugim krogom se mi je zgodilo že na dolgih progah, ko sem naredila napako. Očitno me podzavestno zmede kontrola za gledalce in hočem čim prej priti na cilj, zato začnem bezljati in izgubim koncentracijo. 

Intervju: Nuša Jeram

Nuša med sprintom po srednjeveškem mestecu Obidos. 43. mesto - najboljši slovenski rezultat v W18 doslej.

Na kontrolo za gledalce na štafetah.

Nušin prehod EYOC sprinta.

Leto rojstva: 1996
Klub: OK Azimut
Največji uspeh: najboljše rangirana slovenska tekmovalka na WRE lestvici v tem trenutku
Največji izziv v prihodnosti: prepričati selektorja, da okus za modo ni glavni dejavnik pri o-rezultatih 

Kateri je bil tvoj glavni tekmovalni cilj na Portugalskem?
Že pred EYOC-om sem povedala, da največ stavim na sprint. Mogoče zato, ker sem že od sredine avgusta, predvsem pa v zadnjih 2 mesecih trenirala hitrost. Res, da na dolžini 6,9 km, ampak sem poskusila izpopolniti eksplozivnost in predvsem konstanten tempo. Karta mi je bila znana. Izhodi skozi obzidja so bili na karti jajsno označeni. Približno sem vedela na karto postaviti glavne trge in kako izgledajo. To sem mogoče izrabila celo na startu, ko se je ob pomoči sonca karta, čeprav narobe obrnjena, delno prepoznala. Zato nisem imela problemov z orientiranjem karte na začetku.

Kakšna je bila procedura pred startom?
Ob prihodu v karanteno sem glede na zgodnji start in glede na liter in pol vode, ki sem jo začela piti kako uro prej, najprej zavila na WC. Katastrofa. 2 WC za 400 ljudi pač ni dovolj. Kake pol ure čakanja je zahtevalo preoblačenje v vrsti za WC in potem hitro obuvanje, ko sem prišla v naš ''bazni tabor''. Prostor za ogrevanje? 100m dolga cesta, ki gre skozi obzidje. Hitro se vključiš v tisti krog tekačev, malo pa je vse skupaj oteževalo pospeševanje. Kakor si zašprintal si treščil v novo skupino.

Veljaš za mirno tekmovalko s pozitivnim odnosom do večine stvari ki se ti dogajajo. Kako je bilo na EYOC?
Z živčnjostjo na štartu nimam problemov. Pred takimi tekmami pa vseeno postanem malo nervozna, ampak me ta občutek bolj jezi kot pa dekoncentrira. Štartam lepo, ker sem poznala izhode iz ulice, me tisa pregrada pred obzidjem (lesen podest s stopnicami) ni zmotila. Na začetku lepo stopnjujem tek, ubijale so me le kake stopnice (npr. KT4-KT6). Ena izmed večjih napak je bila izbira poti KT3-KT4. Ker sem imela karto zapognjeno, nisem videla ene poti, ki je bila boljša. Manjši ''blackout'' sem doživela na KT9-KT10. Ni mi bilo jasno zakaj tečem na KT13. Zato sem se obrnila še pred KT10 in ko pogledam na KT11, vidim tisto KT10. Tam mi je vzelo kakih 10''. 

Kaj pa dolge proge?
Teren mi je bil poznan. Tiste peščene sipine in njim podobna podlaga meni kondicijsko ni namenjena. Navajena sem trde podlage, iz tekaških treningov pa predvsem asfalta. Karta mi je bila taka kot pač je. Brezvezni deli z deli, ko ti ni nič jasno (sploh na 15 tisočki). Pričakovala sem dolge etape. Ko smo trasirali doma, sem približno narisala pot čez skoraj celo karto, pa je bila dolžina prog še vedno prekratka. Karantena je bila tokrat ok. Hvalabogu je bilo vsaj malo več WC-jev (beri: vsak bor ima svojo tablico z napisom WC). Ogrevanje sem sovražila. Spet 100m dolga peščena potka, naprej pa ultra peščena potka. Na strartu nisem imela treme, sem pa takoj po startu padla v pesek. Super občutek. Orientacijsko sem šla ok. Na KT1 se še rahlo lovim, nato super na KT2. Najdaljša etapa na KT3. Tam v sredini nimam pojma kje se nahajam ampak se spomnim tistih modrih besed: KOMPAS IMA ZMERAJ PRAV. Držim azimut in pridem ven v najboljšem možnem križišču. Nato lepo naprej. Manjša napakica na KT4, ko nisem čisto vedela, kje na grebenu sem. Ko zapustim kontrolo srečam Slovankinjo (strart 1' za mano) in Nemko (start 2' za mano). To me pošteno ujezi, zato tečem, kakor se pač da na taki podlagi in ob mojih sposobnostih. Uidem jima. Na KT7 mi začne koncentracija padati. Spet se pač držim načela, da ima kompas prav, ker nisem čisto vedela, kje sem (predvsem v zadnjem delu). Eno križišče me malo odnese. Tam me ulovi Slovankinja. Lovi me na KT8, na KT9 že tečemo v skupini s fanti. KT10 je spectator - za gledalce. Ko zapustimo koridor v največji peščeni klanec, me Slovakinja ulovi. Hvala bogu. Slediva vsaka svojemu azimutu in prideva lepo na kontrolo. Spustim jo naprej, ker nisem sposobna več tuhtati. Vidim da gre azimut, zato grem za njo do potke. Tam tečeva po potki. lepo dobiva KT12. Na KT13 mi uteče na kakih 20m. Ampak zgreši kontrolo. Tudi jaz sem tekla neposrednjo mimo nje. Ko pridem na pot, ki je za kontrolo imam koncentracijo na 0. Na vodnih kontrolah se niti nisem ustavljala, ampak mogoče bi bilo pametno. Azimut s poti udarim mimo. Ampak kontrolo k sreči vidim. Delno potke, delno azimut na KT14, kjer grem spet mimo nje, ampak jo po 10m zagledam in se vračam. Nato še cilj. Nimam občutka za koliko minut je napake, ampak me je uničila predvsem podlaga. 

Izčrpno. Na štafetah pa si bila baje že zelo utrujena. Kako je šlo?
Drugi del iste karte kot na longu. Kar pomeni še več sipin. Že na ogrevanju nimam nobene volje sploh pa ne moči. Startam prva in s tem nimam težav. Pač startaš v malo večji grupi z malo večjo možnostjo napake in z malo več ljudmi, ki iščejo tisto kontrolo kot ti. Predvsem se mi pozna da sem utrujena. Nimam več moči za razna pospeševanja. Manjša napaka na KT4, ko sem lutala v dolini pod kontrolo in je nisem videla. Na KT8 me skupaj s Španko odnese po napačni poti. Nisem preverila smeri. Tam mi ni nič jasno. Ko se najdem s pomočjo potoka, me čaka ogromen klanec, ki me povsem uniči. A vseeno lepo do kontrole za gledalce in potem naprej, kjer naredim napako na KT14. Podim se tam okrog nje pa je ne vidim. Nato vse vredu naprej. Na koncu se pošteno pozna ta utrujenost. Ni bilo hitrosti, na koncu niti zbranosti. Ampak sem opravila. Brez mp!

Malo sem na tekmovanju pogrešala Leona. Meni včasih motivacijo dvigne kaka fraza v smislu: "poznaš teren" ali pa "lovi tisto pred sabo" ali pa tisti značilni Leonov: "Drž se!"

Aja. Pa naš okus za modo je takšen kot je. Malo poseben. :)

Intervju: Peter Tušar

Na previsni steni nad Atlantikom. Program EYOC je ponujal tudi nekaj malega uživaštva z ogledom rta Peniche, mesteca Obidos, atlantske obale in kopanja na peščenih plažah delti ob Foz do Arelho.

Peter na kontroli za gledalce na dolgih progah. Celih 10 minut nam je zastajal dih, saj je to pomenilo, da je Peter naredil na progi prav toliko napake.

Tokrat se je slovenska reprezentanca pripravila tudi na EYOC party. Tako se to dela!

Leto rojstva: 1996
Klub: OK Azimut
Največji uspeh: 3. mesto na ISF svetovnem prvenstvu na dolgi razdalji
Največji izziv za prihodnost: uvrstitev v top 20 na EYOC 2014 

Kako so potekale priprave na EYOC?
Na zadnjem TK smo imeli odlične priprave na sprint v Obidosu. Veliko sem tudi študiral karto, česar pa na sami tekmi nisem znal izkoristiti. Enkrat samkrat mi je to znanje pomagalo, enkrat pa sem prav zaradi tega študija izbral napačno varianto na KT. Na dolge proge smo se sicer pripravljali, vendar na naših terenih, ki so pa zelo težko primerljivi s portugalskimi.

Kako si se počutil pred startom sprinta?
Počutje je bilo v redu. Tudi v sami karanteni sem bil pripravljen na izziv. Takoj na startu me je presenetila ovira, s katero je imelo precej tekmovalcev težave, zaradi tega sem se zmedel. Posledica tega in pa tudi nervoze glede celotne tekme, je bila izbira kar 6 neoptimalnih poti na samem tekmovanju.

Verjetno si več stavil na dolge proge?
Tako je. Sledim Andraževim besedam, da so dolge proge kraljevska disciplina orientacijskega teka. Tudi to karto smo precej študirali, vendar pa med samo tekmo nisem čutil, da bi mi to kakorkoli pomagalo. Startal sem tri ure po prvem startu, kar mi ni odgovarjalo. Sicer pa sem čutil, da bi lahko tu precej izboljšal petkov rezultat, vendar sem za začetek preveč nekontrolirano startal. Nisem dobro prepoznal lovilnega objekta pred KT in sledilo je najslabše, kar se lahko pripeti. Napaka na KT1. Ob tem me je že ulovil Poljak, ki je startal za mano (kasneje je osvojil drugo mesto). Sklenil sem, da mu ne bom sledil, ker vsaj na KT2 ni bil videti preveč suveren, tekaško pa me je precej nadvladal. Na tekmi sem imel smolo s kompasom. Mesec pred EYOC sem namreč izgubil svoj kompas in si kupil novega, s stabilnejšo in počasnejšo iglo. Do tekmovanja se ga nisem navadil dobro uporabljati in sem vedel, da imam z njim težave. Moj stil teka je namreč tak, da karto pogosto spuščam, pri čemer se počasen kompas ne obnese dobro. Tako sem kar na nekaj KT odletel iz smeri in sanje o rezultatu so se kaj hitro razblinile. Pristal sem na 84. mestu, kar je celo moja najslabša uvrstitev na EYOCih doslej, čeprav sem denimo leta 2011 nastopil kot začetnik.

Kaj se je zgodilo na štafetah?
Na štafetah nisem bil dovolj močan, da bi lahko sledil vodilni skupini, zato - in pa zaradi 20s napake na KT1 - sem pristal skoraj na zadnjem mestu. Od tam naprej sem šel počasneje in natančno in pred kontrolo za gledalce ujel skupino tekmovalcev s podobnim tempom. Tudi v zadnjem krogcu ni šlo vse OK, vendar sem predal s solidnim časom. 

Predal si v resnici s časom, ki ga je organizator predvidel za zmagovalno štafeto?
Tako je. Čas ni bil slab. Nekaj več kot 6 minut na kilometer. Žal je vodilna skupina šla skoraj minuto/km bolje. To zame tokrat ni bilo dosegljivo. Tudi v M16 je bilo letos nekaj izjemnih tekačev. Kvaliteta tekmovalcev na EYOC se iz leta v leto veča.

Kako je z uvrstitvijo vaše štafete?
Na neuradnih rezultatih smo trenutno na 16. mestu, čeprav obstaja utemeljen šum, da bo naša štafeta zaradi napake v zadnji predaji diskvalificirana. Ker so imeli organizatorji kar nekaj težav z nedelujočo kontrolo, še čakamo na končne uradne rezultate. 16. mesto bi bil (glede na to, da ni bilo veliko ekip diskvalificiranih) daleč največji uspeh katerekoli slovenske štafete na EYOC doslej, s čimer sem zelo zadovoljen! Premagali bi/smo Avstrijce, Slovake, celo Čehe (čeprav mi ni jasno, kaj se je tu zgodilo). To se doslej ni prav pogosto dogajalo ...

Kaj pa ekipa?
Selektor je težil kar malo preveč (smeh). Sicer pa smo preživeli 5 prijetnih dni. Malo so nam sicer ponagajali rezultati, vendar je bilo vzdušje odlično. Zelo sem vesel, da je ekipa mladincev v M18 tako močna in upam, da tako ostane tudi v naslednjih letih in da bomo drug drugega spodubjali na kampih. 

Hvala za odgovore. V uredništvu ti želimo lep 6-tedenski počitek in dober napad na novo sezono.

Srečno domov

Urnik v soboto in nedeljo je bil precej poln, zato oglašanja ni bilo. Po dolgih progah je sledil EYOC party z večerjo, naslednji dan pa spet zgodnje vstajanje, odhod na štafete in neposredno po štafetah pot proti domovini. 

Na dolgih progah je sicer sledilo nekaj rezultatskih razočaranj, saj je bilo v igri precej preveč napak in nervoze. Peter je naredil ključno napako na enem zadnjih treningov, ko je izgubil kompas in ni bil navajen teči s stabilnim (počasnejšim), zato je 3x odtekel povsem napačno. Vse skupaj smo uredili za nedeljo.

Štafetno dirko so vsaj v M18 (in v MIX štafeti) naši oddelali odlično. Poznala se jim je sicer utrujenost. Moška štafeta bi pristala na 15. ali 16. mestu, kar bi bil ob ne prevelikem odstopu daleč najboljši slovenski rezultat doslej.

Zanimivo je, kako včasih ne obvladamo osnov orientacijskega teka. Npr. tega, da je treba kontrolo perforirati na karto, če SI postaja ne dela ...

Občutja so zaenkrat še nekoliko mešana, tako da bo čas za natančno analizo kdaj kasneje.

Nuša premagala polovico švedske reprezentance

Blaž na model eventu - sprint.

Gregor na zadnji KT.

Otvoritev na glavnem trgu v Obidosu.

Prvi tekmovalni dan je za nami. Preživel sem ga na štartu, kjer sem delil taka in drugačna navodila. Očitno je večino naših tekmovalcev zdelala nervoza, kar pomeni, da je bila Andraževa pripomba zadnjič precej na mestu. Zabeležili smo en najboljši slovenski rezultat, to je 43./98 mesto Nuše Jeram. Drugi slovenski rezultat pa je dosegla Brina Foški s 55./79 mestom. 

Večina tekmovalcev je štartala precej zmedeno. Tudi na progi nekako niso uspeli upoštevati stvari, ki so jih predhodno naštudirali s karte. Velikokrat tudi že pred tekmo premišljenih etap niso dobro izpeljali. Treme pred začetkom velikih tekmovanj torej še nismo dobro naštudirali.

Izkupiček je kljub vsemu dober. Glede na lansko leto nam je v resnici šlo bolje, je pa res, da so v tem letu tudi naša pričakovanja precej zrasla. V M16 bi bil Andražev rezultat sicer slabši od lanskega Blaževega, vendar boljši od Petrovega. V M18 smo ohranili "nivo". V Ž16 smo rezultat izboljšali, prav tako pa precej izboljšali v Ž18, kjer je Nuša solidno prestopila mejo prve polovice.

Aklimatizacija

Težko čitljiva bo karta 1:15 000.

Zajtrki so taki, kot je treba. Problem je edino, da je na voljo preveč malenkosti za sladkosnede in težko bom ob tem ostal dober zgled. Kmalu naj bi bilo že tudi kosilo in po kosilu odhod na model event. Dopoldne smo počivali, kar je povsem OK.

Oddali smo prijave za startne skupine za sprint in long. Menim, da smo v redu razdelili ljudi. Resnost, ki jo kažejo nekateri naši tekmovalci, me navdušuje. Študirali so fotografije, karte, pripravili so se na model event. Vejo, kaj morajo preveriti, kaj morajo odkriti. Naredili so si zapiske. Se mi zdi dobro, da te stvari opravljajo vedno bolj samostojno. To je kvaliteta dobrih tekmovalcev. 

Prejeli smo karte za model. 15-tisočka je samo pomanjšana 10-tisočka. Tore Sandvik bi imel o karti precej povedati. 15-tisočka je zame, veterana precej slabo čitljiva. Na njej so vrtačice in hribčki narisani manjše kot simbol za luknjo ali hribček, pa še kakšna malenkost bi se našla. Nič hudega. Za vse bodo veljali enaki pogoji. Na taki karti bo branje detajlov težavno, zato bo toliko bolj pomembno, da bodo tekmovalci znali določati dobre lovilne objekte in dobre napadne točke. Kljub temu imam občutek, da bo nekaj efekta imel tudi bingo faktor.

Sicer sem pa ravno s kosila. Če pa tu domov ne pridem s 100kg, pa ne vem ...

50 shades of sweet

Monika in Marjeta na modelu.

Slovenska reprezentanca in Madžar.

Belorusinja/Ukrajinka sredi gozda.

Danes sem jih pa videl ... Te portugalske obline! Te prekrasne, kipeče, zaobljene hribčke. Ta čudovita stvarjenja narave, ki me osrečujejo in hkrati v polnosti izpolnjujejo, ki me v danem trenutku lahko prevzamejo in povsem zaposlijo. Enkrat počez, drugič naokoli, tretjič vmes ... Noro dober je bil tale gozd! Poraščen z borovci, na podlagi iz mivke, prekrite z iglicami. In kako pregleden! Kljub temu, da je težko brati to karto, na kateri je risar narisal skoraj vse pomožne plastnice, lahko samo s kompasom prideš v krogec in potem že na daleč ugledaš zastavico. Super je uspelo in kar malo preveč smo se zamudili na modelu. 

Sledil je obisk polotoka (hm) Peniche, ki se za posvečene lepo navezuje na gornje hribčke. :) Moram reči, da sem bil kar pošteno živčen, ko so naši otročki skakali po robu tistih skoraj 100m visokih previsnih sten nad bučečim oceanom. 

Pa nisem hotel pisati o teh stvareh. Hotel sem vas opozoriti predvsem na besede ene modre gospodična. Ta me je pred odhodom na Portugalsko poučila, da je ta dežela znana predvsem po eni stvari. Po sladicah. Nisem čisto verjel. Ampak ... Že zajtrk je ponudil ene lepo mastno-okusne rogljičke, ki so skoraj sami zdrseli v krepko razširjeni želodček. Na kosilu me je kuharica (jo moram prav spoznat!) osrečila z eno čokoladno kremo in enim finim belim želejem. Prav dobro pa sem se razživel šele ob večerji, ko so mi ponudili ohlajene kocke iz želeja v treh različnih barvah (in okusih), potem pa še dve torti. Eni bi lahko rekli črni gozdiček brez gozdnih sadežev, drugi pa ne vem čisto točno, kako. Je bila pa druga boljša.

Preventivno sem danes v paketu od Sivena prejel brezrokavnih s številko XXL.

Otročki so OK. Ni jim prav hudega. Lepo se pripravljajo na tekmo, resno pristopajo k vsemu, ne da se mi pa obvladovat teh najstnic. To je res katastrofa! Punce od kakšnega 11. do 16. leta niso ravno lahko prenašljive, tja do 23. so v veliki večini primerov tudi precej težko razumljive, po tem času pa mi je ata nekoč itak svetoval, naj se z njimi sploh ne ubadam.

No, vzel sem neko srednjo pot. Za jutri za na tekmo sem jim prepovedal uporabo make-upa, cerkljanskemu delu najstnic pa bom v kratkem predpisal novo (bolj spodobno) garderobo.

Pristanek v deželi zlivajočega oceana

Pod strmim pobočjem pod hotelom je laguna, na drugi strani hriba pa menda ocean ... Ni slabo.

Takle pogled na mesto sprinta nas je pričakal okrog 1:30 zjutraj na avtocesti. No, v resnici je bilo še malo lepše.

Nabrali smo se vsi. Najprej v Ljubljani, potem v Logatcu, zadnjega člana pa smo pobrali na Fernetičih. Noben osebni dokument ni bil pozabljen, noben 'boarding pass'. V kombiju je bilo mučno. Me je spomnijalo na dolga leta na avtobusu, ko sem poslušal debate o igricah in angleščini in podobnem. Poslušat tri 15-letnice v cvetu pubertete ni lahko. Ampak ... Se žrtvujem. Ko mi je bilo vsega vendarle čez glavo, sem mladenkam namignil, naj se rajši pogovarjajo o fantih. Predvsem zaradi ocene psihičnega stanja. Ne vem, če sem hotel slišati vse, kar je bilo tam izrečenega. Sem se potem rajši zamotil z eno 18-letnico in ji razložil, da sem bil kot najstnik strašno sramežljiv in da sem sogovornika ponavadi gledal v prsi med pogovorom in ne v oči. Ne veste, koliko volje sem potreboval, da me v tem konkretnem pogovoru ni zaneslo! 

V Benetkah smo se že skoraj obnašali kot izkušeni potniki in samo z dvema ovinka prišli do vseh kontrolnih točk na letališču. Polet je bil večinoma miren, vmes pa smo malo poskakovali, kar je bolj ali manj motilo samo g. Selektorja. 

Dobro, da smo kakšnih 20 minut zamujali, ker so naši portugalski kolegi prav tako. Pobrala sta nas 2 aktivna orientacista s kombiji v lasti njihove orientacijske zveze. Tisti v mojem kombiju ni govoril prav dosti angleško. Ene 10 besed. Drugi voznik je bil pa čutit kar zanimiv. Pravi, da vsako leto pride za par tednov v okolico Slovenije in da je aktiven tabornik, pustolovski tekmovalec in organizator, da mogoče pozna Buriča, in seveda da ga ni čez orientacijo. Po 5 minutah vožnje je namignil, da smo najbrž lačni in da kakšna restavracije iz verige restavracij hitre prehrane ne bi bila slaba odločitev. Kot selektor sem ta namig vzel za pohvalo naše kvalitete, saj nas želijo že pred samim prvenstvom oslabiti ... Kot oseba pa ... sem bolj šibek.

Seveda se je potem ulilo kot že dolgo ne. Portugalske ceste očitno niso navajene takega stresa. Smo pa le nekako zapustili Lizbono v smeri zahoda in po eni uri vožnje po zavitih cestah smo le prispeli do Foz do Arelho in naše nastanitve - Inatel. Ko smo popravili časovni pas na naših urah smo ugotovili, da je šele 2 in da se lahko celo zgodi, da se bomo naspali.

Otroci so spali, so pa nekje v ozadnju celo noč neke zadevščine cingljale v čisti kvinti.

Toliko. Receptorka seveda nima pojma o angleščini, competition center se pa odpre šele ob 10h in ne ob 8h, ko t piše v biltenu. Zajtrk pa strežejo še do 10h, tako da lahko frocoti pridno spijo še kašne pol ure ... 

Skratka - vse je v redu. Lije, da res ni, ampak za Fince je to za jesen strašno lepo in toplo vreme.

Peter je izgubil čip prejšnji mesec. Moram organizatorje prepričati, da sem samo javni uslužbenec z mizerno plačo in da bi rajši videl, če lahko novo številko v sistem vtipkajo brezplačno. Bomo videli, če bodo potrebna kakšna pogajanja.

Sprint TK lepo popestril serijo ...

Množica orientacistov spet v Piranu.

Blaž na startu prvega treninga v Piranu.

Nekaj romantike pred EYOC karanteno. :)

Sprint trening kamp je odlično uspel. Mladinci so bili navdušeni nad drugačnim formatom treningov in selektor je prisegel, da bi boljše priprave na EYOC sprint v Obidosu ne mogli imeti. Odlični traserji Jaka Piltaver, Ivan Nagy in Daniel Lebar so za svoje delo poželi kar nekaj pohval. Na kampu je v treh dneh sodelovalo med 25 in 35 mladincev in spremljevalcev.

V nedeljo se je mladinska reprezentanca udeležila še deželnega prvenstva v sosedni Fulaniji-julijski krajini, kjer je (sicer nekoliko nevljudno) pobrala večino nagrad. Kjerkoli so v mladinskih kategorijah sodelovali naši tekmovalci, so tudi zmagali ali ponekod pobrali celo vsa 3 prva mesta. Predvsem v Ž16 kategorijah pa se je pokazalo, da rabijo naše tekmovalke nekaj več zbranosti in predvsem varne orientacije (še pomnite: lovilni objekt, napadna točka, kompas, fini azimut do KT?).

Popotnica za EYOC je bila odlična. Pripravljeni smo dobro in prav v vseh kategorijah upamo na popravek najboljšega slovenskega rezultata na EYOC doslej!

EYOC - zadnji napotki trenerja

Slovenska reprezentanca na EYOC potuje v sredo zvečer! Četrtek bo dan za regeneracijo in model event. V petek nas čaka sprint, kakršnega bomo trenirali na TK in kakršnega ste si vizualizirali te dni. Obidos poznate do zadnje fotografije na Google Maps in Panoramiu. Sobota - dolge razdalje. In nedelja - štafete. Takoj po štafetah pa domov.

Do odhoda na EYOC je še teden dni ... Količino treninga zmanjšajte proti 0. Vsak trening, če že, naj bo načrtovan - kvaliteten in kratek. Pozabite na nogomet, odbojko, košarko, izčrpljujoče tekaške treninge na GJV Idrija. Pozabite na kakršnekoli treninge daljše od 30-45 minut. POČIVAJTE. Kvalitetno jejte. Pazite nase. Izgobajte se stresu v šoli in doma. Sprostite se. Razmišljajte o tekmi. Vizualizirajte si start, kontrolo za gledalce, cilj. Razmišljajte o kartah, startni proceduri, vzdušju. Kaj boste imeli v glavi na startu, med tekmo? Pozabite na mesta in medalje in zmage. Kompas? Smer je ok. Lovilni objekt? Ga imam. Napadna točka? Je! Super, fini azimut do kontrole obvladam. 

Pred vami je še zadnji trening kamp. Čaka nas precej treninga. Opravite ga po pameti! Upoštevajte navodila trenerjev. Popolnoma OK je, če naredite na kampu en sam trening na polno na dan. Na trening kampu boste opravili 6 startov. Naj bo vsak start posnemanje starta na EYOC. Koncentracija, razmišljanje o terenu in karti, pravilno ogrevanje, startna procedura.

Dragi moji. Za nami je najbolj plodna sezona v zgodovini slovenskega orientacijskega teka in del te zgodbe ste tudi vsi vi. Z vsako tekmo smo kot reprezentanca boljši in to smo letos že kar nekajkrat pokazali. Trenirali smo dobro in trdo in iz tega bo prišlo nekaj dobrega. 

In še napotek Görana Anderssona za dan pred tekmo in za tekmo:

Tik pred tekmovanjem
Samo en dan ostaja. Poznam razmere na jutrišnjem tekmovanju. Čas je, da začnem s svojo predtekmovalno rutino in se psihično pripravim na tekmovanje. Nekaj vprašanj, ki si jih moram postaviti: Kako bo videti moj zadnji trening? Kdaj bom jedel? Bom naredil zjutraj iztek? Kdaj naj se začnem ogrevati? Kateri trener bo na startu? Kdaj startam? Je kakšna novost, ki jo moram upoštevati?

Koncentriram se na izvedbo popolne tekme, čutim tok, razmišljam pozitivno, močan sem, zmorem, hočem, upam si! In vem, da bo tekma odlična in zabavna. Moji nasprotniki so tukaj, ampak moj nastop je odvisen samo od mene samega, od mojega napora in od moje volje. Jaz sem tisti, ki imam vso moč, da odtečem odlično tekmo!

Med tekmovanjem
Stojim na startni črti in pred mano optimalen nastop, v katerem bom odtekel najboljše, kar zmorem. Na EYOCu je res marsikatera stvar drugačna, vendar je orientacijska tekma samo tekma. Točno taka, kakršne sem navajen. Moja tehnika, moja hitrost in moje misli so popolnoma usmerjene v nalogo, ki jo bom izvršil. Moja tehnika je dobra, zaupam si. Moja koncentracija in motivacja pa sta na najvišji ravni. Razmišljam samo o tem trenutku, o progi in o tem, kako jo bom odtekel. Upam si biti zmagovalec! 

Nagradno vprašanje - brezrokavnik

Nova serija brezrokavnikov pride na EYOC.

Na SOM se je postavilo zanimivo vprašanje. Katera karta je uporabljena za vzorec, ki ga najdemo na reprezentančnem brezrokavniku. Ugibajte v komentarjih. Nagrada pa je seveda čast! :)

Podrobnosti TK long - sobota

V soboto bosta potekala 2 treninga za pripravo na dolge proge na EYOC 2013. Treninga sta odprta tudi za ostale člane OZS ob predhodni najavi. Prosimo, da se treningov udeležijo izključno člani, ki zmorejo samostojno odteči proge težavnosti M/Ž16.

Prvi trening: Mlaka pri Kranju | zbirališče
Proge:

• daljša: 6km / 10KT
• krajša: 3,9km / 7KT

Drugi trening: Mlinar | zbirališče (še potrdimo)

• skupinski start: 4,9km / 9KT

Vsi treningi bodo potekali na karti merila 1:15 000. Udeležba za vse je brezplačna. Prinesite SI čipe!

EYOC long in sprint trening kamp

Počasi bo povsem jasno, kako bo z zadnjima dvema trening kampoma pred EYOC 2013. Long TK bomo izvedli v skrajšani, sprint TK pa v malo daljši različici.

PRIJAVE TK LONG (1 dan) - 12. 10.
PRIJAVE TK SPRINT (3 dni) - 18. - 20. 10. 

Long TK (12. 10) bo vseboval samo dva treninga (dopoldanskega in popoldanskega), lepo pa vas bomo povabili, da se v nedeljo udeležite tudi kratke (!!!) proge na Slovenskem orientacijskem maratonu na Menini planini. Tehnični cilj na maratonu bo predvsem spremljati relief in kompas. Cena - 0 EUR.

Nagibam se tudi k temu, da bi na ta dan zjutraj izvedli testiranje na 3.000m.

TK sprint (18. - 20. 10.) bo potekal od petka popoldne do nedelje popoldne. Udeležba EYOC reprezentance je tu obvezna! Cena: 60 EUR (40 kader B, 20 kader A) - za člane EYOC ekip brezplačno. Na kampu rabimo tudi prevoznike! V ceno je všteto bivanje, del prehrane, startnina za nedeljo, vsi treningi in poravnava stroškov bencina prevoznikom. Kamp je odprt tudi za nemladince.

Trenutni plan je naslednji:

petek

• sprint Vipava (pripravi Jaka) - zbirališče
• nočni sprint Koper (pripravi Ivan) - zbirališče

sobota

• DP mešanih štafet Izola (OK Trzin) - prijavite se sami v okviru kluba (!!!) - zbirališče
• One-man relay (Milje - Muggia) - zbirališče
• 2 treninga v Piranu (pripravi Daniel) - zbirališče na Tartinijevem trgu

nedelja

• dolge proge (Repen) (FISO FVG) - bomo prijavili v okviru reprezentance
• sprint Dolina nad Trstom - zbirališče

Praktično vsi tereni so relevantni za EYOC sprint v Obidosu.

Mesec pred EYOC

Göran Anderson svetuje:

Počasi se oddaljujem od osnovnega treninga in se pripravljam na doseganje vrhunca svoje forme v zadnjih nekaj tednih. Ta del priprav vključuje bolj ali manj specializiran trening orientacijskega teka. Tehnični in fizični del postajata vse bolj avtomatizirana, tako da se lahko vse bolj osredotočam na mentalno pripravo. Razmišljam o situacijah, ki jih lahko srečam pred in med tekmovanjem na EYOC. Te stvari so lahko - posebne vremenske razmere, večja vročina, kot sem je navajen, hud naliv, srečanje z velikimi favoriti, neprimerna proga ali slaba startna pozicija. V mislih grem skozi vsako možno distrakcijo, ki bi se mi lahko zgodila, in vsako tako stvar mentalno pretvorim v nekaj pozitivnega. Razmišljati moram tudi o posebnih zadevah iz mojega vsakdanjega življenja: prilagoditev dela za šolo, odnosi s starši, podpora kluba in trenerjev.

Par tednov pred tekmovanjem
EYOC se bliža! Moje priprave so povsem osredotočene. Moje življenje je organizirano zelo natačno. Trening in moj odnos do doseganja optimalne forme imata sedaj najvišjo prioriteto. Kvalitetni treningi (kratki, hitri, fokusirani na EYOC), prehrana, počitek in spanec so pomembni pri tem, da se varujem pred morebitno boleznijo. Vse bolj se koncentriram na to, kako bo, ko bom tekmoval. Vizija nastopa postaja vse bolj jasna in počasi se mi veča apetit po tem, da dam vse od sebe takrat, ko bo do tekmovanja prišlo, ko bom začutil vzdušje EYOC-a. med tem časom mislim samo pozitivne misli: "Ne da se" in "ne zmorem" nimata prostora v mojih mislih. Zdaj je pomembno samo, da iščem možnosti, priložnosti! Prav tako je pomembno, da lahko izvršim, kar sem si zastavil - mogoče je zame pomembno kaj drugega, kot za ostale člane ekipe. Naj se selektor tega zaveda. Proces doseganja najvišje mentalne in fizične priprave (ki bo na EYOC-u) se je začel! 

© 1998 - 2024 Orientacijska zveza Slovenije. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo | Avtorji | ISSN 1581-3606 Gostovanje omogoča Arnes