Zgodovina
Orientacija v Sloveniji je bila v času pred osamosvojitvijo vključena v programe šol in družbenih organizacij, vseskozi pa je imela nekaj vojaškega pridiha. Kljub množici orientacijskih tekmovanj pri planincih, tabornikih, šolskem sistemu (tekmovanja v sklopu Splošne ljudske obrambe), vojaških zvezah, ... se je orientacija pojavila precej kasneje kot v sosednjih državah. Kljub temu je zaradi široke baze postajala vse bolj množična in je konec 80-ih let doživela pravi razcvet.
Ustanovitev Orientacijske zveze Slovenije (OZS)
Ker so v sorodnih organizacijah, predvsem v Zvezi tabornikov Slovenije in v Planinski zvezi Slovenije, novi šport pojmovali kot konkurečno dejavnost, ki bi lahko zasenčila njihovo osnovno dejavnost, se je orientacija pričela osamosvajati.
Prvi je leta 1988 nastal Orientacijski klub Tivoli iz Ljubljane, leta 1990, natančneje 19. marca v popoldanskih urah, pa je v sejni sobi na Parmovi 33 v Ljubljani potekal ustanovni občni zbor Orientacijske zveze Slovenije.
Prve mesece so poleg že utečenega spremljanja tekmovanj Slovenske orientacijske lige zaznamovali predvsem boji za uveljavitev in formalno vzpostavitev delovanja. Leta 1992 je bila predvsem po zaslugi prizadevanj prvega predsednika OZS, Romana Volčiča, OZS vključena v športno zvezo Slovenije (ŠZS) in v Mednarodno orientacijsko zvezo IOF. Z vključitvijo v ŠZS je orientacija v Sloveniji postala uradna športna panoga, tekmovalci pa so dobili možnost kategorizacije za vrhunskega športnika.
