 |
Shema strani | Kontakt | Obveščevalne liste | Povezave | Oglaševanje | Webmaster | English | ||||||
|
|||||||
 |
|||||||
Partnerji: |
Seznam častnih članov, priznanj in pohval OZSOrientacist leta 2024 - nekaj utrinkov iz podelitve Orientacist leta 2022 - nekaj utrinkov iz podelitve Častni člani OZS:
Priznanje OZS za večletno aktivno delo v OZS
Priznanje OZS za podporo razvoju OT in OZS
Priznanje OZS za izvedbo dogodka ali aktivnosti v preteklem letu
Priznanje OZS za izstopajoč tekmovalni dosežek
Pohvala OZS mladim tekmovalcem za prizadevnost in napredek
Pohvala OZS za tekmovalni dosežek v mednarodnem okolju
Častni člani OZS:
Anton LebarAnton Lebar Anton Lebar
Roman VolčičRoman Volčič Roman Volčič
Vladimir (Vlado) SedejVlado Sedej Vlado Sedej
Bojan JevševarBojan Jevševar Bojan Jevševar
Dušan PetrovičDušan Petrovič Dušan Petrovič
Priznanje OZS za večletno aktivno delo v OZS:
Gregor AnderluhGregor Anderluh je začel svojo pot v orientacijskem teku kot zelo zagnan in perspektiven tekmovalec v mladinski konkurenci v OK Tivoli, udeležil se je več svetovnih prvenstev in svetovnih pokalov in je še danes je med najboljšimi tekmovalci po tehničnem znanju. V začetnem obdobju je v sodeloval pri izdelavi več črno-belih in barvnih orientacijskih kart, zasnoval in organiziral prvi zaključek lige – štafeto pokala mest in prvo prvenstvo v ultra dolgih progah. Pripravil je zbornik rezultatov lige 1990, nekaj časa sam izdajal orientacijsko revij Kompas, zasnoval in urejal spletne strani plastničenje. Vodil je sodniško komisijo, sodeluje pri izobraževanjih za trenerje, vaditelje in traserje. Zaslužen je za mnoge domiselne ideje v orientacijskem teku v Sloveniji. Tekmoval je še za OK Ursus in Škofjeloški OK, danes pa je član OK Polaris. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Andreja AnžurAndreja Anžur je začela z orientacijskim tekom konec osemdesetih in bila članica jugoslovanske mladinske reprezentance. V časopisih (Delo, Sportske novosti) je objavljala prve članke o rezultatih tekem v orientacijskem teku. Po letu 2000 se je aktivno vrnila k orientacijskem teku. Več let je bila selektorka mladinske reprezentance in vodja tekmovanj v šolskem orientacijskem teku. V tem času je skrbela za kategorizacijo tekmovalcev pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Krajši čas je bila sekretarka zveze in članica trenerske komisije. Vrsto let je bila predsednica OK Tivoli, leta 2004 pa je ustanovila Orientacijski klub Komenda, ki je takoj po ustanovitvi postal eden uspešnejših klubov v Sloveniji. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Damjan ČelikDamjan Čelik je bil v prvih letih delovanja Orientacijske zveze eden najaktivnejših članov izvršnega odbora OZS in večletni vodja Tekmovalne komisije. Zaslužen je za zagotovitev prvih računalniških programov za vodenje ter obdelavo rezultatov tekem in SOL ter za prvi pravilnik tekmovanj, ki je v marsičem osnova sedanjemu. Delo z mladimi tekmovalci v OK Cerkno in kasneje v OK Azimut je bilo po njegovi zaslugi vzor tudi za druge orientacijske klube v Sloveniji. Izdelal je črno-belo orientacijsko karto Lamek. Bil je med glavnimi pobudniki in organizatorji večdnevnega tekmovanja Cerkno Cup, ki se je razvil v eno največjih in tradicionalnih mednarodnih tekmovanj v Sloveniji. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Anica (Nuša) HribarAnica (Nuša) Hribar je bila v 80-ih letih članica jugoslovanske članske reprezentance in nato še vrsto let članica slovenske reprezentance. Skupaj z možem Bojanom je sodelovala pri zgodnjem razvoju orientacije v JV Sloveniji orientacijskega teka in pri ustanovitvi OK Brežice, kjer že dolga leta vodi šolo orientacije za mladino. Skupaj z Bojanom sta pripeljala orientacijski tek v Fakulteto za šport, kar je omogočilo izvedbo seminarjev za trenerje in vaditelje orientacijskega teka. Vodila je komisijo za šolska tekmovanja in bila vodja izobraževalnih programov pri OZS. Sodelovala je kot mentor pri izdelavi priročnika za poučevanje začetnikov v orientacijskem teku pri Fakulteti za šport. Pomembno je prispevala k prepoznavnosti orientacijskega teka pri Fundaciji za šport in s tem k pridobivanju sredstev za delovanje zveze. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Silvij MočnikSilvij Močnik je bil več let član Izvršnega odbora OZS, vodil je številne občne zbore, zadnjih nekaj let je povezovalni član nadzornega odbora, je sodnik na mnogih tekmah. Že dve desetletji skrbi za izdelavo priznanj za skupno uvrstitev SOL. Vsa leta je nepogrešljiv član vodstva OK Azimut tako v vlogi blagajnika, kot tudi pri izvedbi najzahtevnejših tekmovanj. Silvij Močnik je 40 let aktiven in eden najuspešnejših tekmovalcev v svojih starostnih kategorijah, tudi udeleženec svetovnih veteranskih prvenstev, nekoč kot član PD Idrija, danes kot član OK Azimut. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Roman SladičRoman Sladič je bil vodja in eden glavnih pobudnikov orientacijskega teka kot individualne panoge v Odboru za orientacijo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Bil je avtor prve večbarvne orientacijske karte v Sloveniji, organizator seminarjev in tekem v obdobju prehoda na IOF orientacijo in tekmovalec, večletni član IO OZS in sodnik. V zadnjem obdobju izjemno podpira delovanje mladinske reprezentance in mnoge druge projekte OZS in vodi OK Perkmandelc. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Miha ŠkarabotMiha Škarabot je bil predsednik IO OZS v obdobju 1994 - 1997, pred tem je vodil tekmovalno komisijo. V času njegovega vodenja je zveza pričela z utečenim delom, hkrati pa se je morala srečevati s težavami zaradi upada prihoda tujih tekmovalcev, posledice nestabilnih razmer v soseščini. Odločilno je prispeval k izidu priročnika Orientacijski tek. Poleg zveze je bil vseskozi aktiven v klubih, najprej v Mariborskem orientacijskem klubu, kasneje pa v OK Polaris, katerega ustanovni član je. Sodeloval je pri izvedbi velikega števila tekem, opravljal naloge sodnika, sodeloval pri trening kampih. Je eden zgolj petih oseb, ki je sodeloval na tekmovanjih v vseh 29 letih izvedbe SOL, poleg tega je aktivno tekmoval tudi v kolesarski in smučarski orientaciji. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Klemen KendaKlemen Kenda se je z orientacijskim tekom seznanil preko tabornikov, nato pa kot tekmovalec in dolgoletni predsednik v matičnem Orientacijskem klubu Azimut vzpodbujal delo z mladimi in vodil organizacijo mnogih tekmovanj, kar se danes kaže v tem, da je OK Azimut že vrsto let najbolj množičen in tekmovalno najuspešnejši orientacijski klub v Sloveniji in sta iz njegovega okvira izšli zagnani skupini v Ajdovščini in Tolminu. V okviru Orientacijske zveze Slovenije je pet let opravljal nalogo sekretarja, v letih 2014 do 2016 pa predsednika IO. Vzpodbujal je povezovanje OZS s sorodnimi organizacijami v Sloveniji (Zveza tabornikov Slovenije, Gasilska zveza, Zveza gluhih in naglušnih) in tujini, kjer je trenutno tudi podpredsednik orientacijske zveze južne Evrope (SEEOA). Kot večletni vodja mladinskih reprezentanc je zasnoval vzoren sistem trening kampov, mnoge izvedel in vodil ekipe na mnoga mednarodna tekmovanja. Sodeloval je pri izvedbi tečajev za usposabljanje vaditeljev, vzpodbujal izvedbo rednih popoldanskih treningov, vodi člansko reprezentanco. Zasnoval in izdelal je spletno stran zveze z aplikacijami, ki poleg informiranja omogočajo registracijo tekmovalcev, spremljanje in vodenje sistema tekmovanj in lig. Je eden redkih tekmovalcev z rednim nastopanjem v vseh štirih panogah športne orientacije. Za njegove zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo mu podeljujemo priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Andraž HribarAndraž Hribar je do sedaj najtrofejnejši slovenski tekmovalec v orientacijskem teku. V slovenskem merilu je od tekmovalnih začetkov v otroških in mladinskih kategorijah pa do članskih osvojil z naskokom največ naslovov državnih prvakov v vseh disciplinah, prav tako pa tudi največ zmag v slovenski orientacijski ligi. Kot član reprezentance Slovenije je zaslužen za najodmevnejše rezultate Slovencev na svetovnih prvenstvih, tudi na mnogih drugih tekmovanjih v mednarodni konkurenci je dosegal prepoznavne dosežke. Nekaj let je reprezentanco tudi vodil, poleg tega v okviru OZS pripravljal trening kampe, sodeloval na tečajih usposabljanja vaditeljev. Vedno je svoje znanje in izkušnje nesebično delil z drugimi, tako osebno kot preko izčrpnih objavljanih zapisov o svojih orientacijskih aktivnostih. Mnogim mlajšim orientacistom je svetoval, jim pomagal pri treningih in pripravah na tekmovanja. Sodeloval je pri izvedbi velikega števila tekem ter pogosto opravljal naloge sodnika. Čeprav ima z letošnjim letom pravico osvajati naslove že tudi v kategoriji veteranov bo najverjetneje trajalo še kar nekaj časa, da ga bodo mladci izrinili z mesta najboljšega orientacista v Sloveniji v članski kategoriji. Za dolgoletno delo v in dolgoletne tekmovalne dosežke mu podeljujemo Priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Boris BaumanBoris Bauman je kot tabornik z ekipo uspešno tekmoval na orientacijskih tekmovanjih in se v želji po orientacijskem napredku v drugi polovici 80-ih let aktivno vključil v razvoj orientacijskega teka v Sloveniji. Bil je ustanovni član OK Tivoli, tri leta kasneje pa je ustanovil Mariborski orientacijski klub, katerega z vmesno krajšo prekinitvijo vodi že 30 let. V 90-ih letih je bil večkratni državni prvak in redni državni reprezentant, udeležil se je več svetovnih prvenstev in svetovnih pokalov, tekmoval je tudi v smučarski orientaciji in orientaciji z gorskimi kolesi; tudi danes pogosto premaguje mnogo mlajše od sebe. Organiziral je številna kvalitetna orientacijska tekmovanja in srbel za razvoj orientacijskega teka v SV Sloveniji. Sam ali v sodelovanju je izdelal več kart za orientacijski tek in kasneje finančno in organizacijsko zagotovil izdelavo mnogih kart, ki so na voljo za treninge in tudi tekmovanja vsem orientacistom. Vrsto let je zagotavljal najugodnejšo možnost tiska kart, pri tem je tudi sam iskal rešitve. Bil je prvi, ki je v slovenski orientacijski tek vnesel podjetniško miselnost, najprej s tiskom majic, kar je preraslo v danes uspešno podjetje. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Stanko ČuferStanko Čufer že dolga leta deluje kot uspešen pedagog na OŠ Dobravlje, kjer svoje učiteljske obveznosti dopolnjuje z organizacijo številnih izvenšolskih dejavnosti. Z orientacijo se je srečal pri amaterski radiogoniometriji (ali krajše ARG), ki je tehnično-športna disciplina, tesno povezana z orientacijskim tekom. Po njegovi zaslugi so se začele karte za orientacijski tek uvajati tudi v ARG v Sloveniji. Skupaj z Marijo Kovač je orientacijski tek (poleg tega pa tudi smučarsko orientacijo) predstavil številnim generacijam dobraveljskih učencev, pri čemer velja poudariti, da tako močna pobuda v vsej zgodovini slovenske orientacije ni prišla prav z nobene druge šole. Najprej so dobraveljski orientacisti delovali v okviru šole, kasneje pa v OZS najprej v okviru OK Nove Gorica, nato v OK Azimut in končno (od leta 2012) samostojno v PD Ajdovščina. V obdobju, ko so bili ostali klubski mladinski pogoni še relativno majhni, je bila dobraveljska odprava na številnih tekmah velikokrat med največjimi in najuspešnejšimi. O tem pričajo tudi številni uspehi, naslovi državnih prvakov, ter državni reprezentantje, ki so izšli iz njegove šole. PD Ajdovščina je po njegovi zaslugi v letu 2018 osvojila tudi naslov klubskega ligaškega prvaka v smučarski orientaciji. Izkazal se je tudi kot tekmovalec in vrhunskim rezultatom v ARG dodal še obilico naslovov državnega prvaka v orientaciji, zmag na državnih tekmovanjih, kljub veteranskemu stažu pa je osvojil tudi naslov državnega prvaka med slovensko elito v smučarski orientaciji. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Miro ŠalamunMiro Šalamun se je z orientacijskim tekom seznanil kot zaposlen v Slovenski vojski, kjer so ga po uspešnem uvodnem treningu v sklopu usposabljanja povabili v vojaško reprezentanco. V njej je dolga leta sodeloval kot tekmovalec, kasneje še kot selektor in vodja reprezentance, pa tudi kot organizator ali koordinator izvedbe vsakoletnega prvenstva Slovenske vojske v orientacijskem teku. Že kmalu se je zavedal, da je za razvoj OT v okviru SV nujna tudi povezava s civilnimi tekmovanji, katerih se je kmalu začel udeleževati, k temu pa aktivno vzpodbujal tudi druge člane vojaške reprezentance, tudi s pomočjo posebnega dodatnega točkovanja na tekmah SOL. Lotil se je tudi priprave tekmovanj za orientaciste izven SV. V ta namen je sam financiral izdelavo dveh kart za orientacijski tek – Zadvorski hrib in Velike Bloke. Malokdo ve, da je razpisal in pripravil prvo tekmovanje v orientaciji z gorskimi kolesi v Sloveniji, v Lipici, ki pa ga zaradi sneženja na predvečer napovedane tekme ni mogel izvesti. Ker podpore v Društvu Sokol Moste in kolesarskem društvu Pegazz ni imel, vsega pa ni mogel opraviti sam, je poiskal nove somišljenike med nekaterimi takrat že aktivnimi orientacisti in tako je 1998 nastal OK Polaris, katerega Miro vodi kot predsednik še danes. Več let je bil tudi član IO OZS, je trener OT prve generacije usposabljanj, velikokratni sodnik, tekmovalec v vseh panogah in tudi prejemnik medalj na veteranskih prvenstvih jugovzhodne Evrope. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega športa in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Daniel LebarDani ni prevzemal funkcij in se ni vpel v delo zveze tako, da bi ga lahko šteli za pomembnega funkcionarja, a je bil kot član IO in v drugih vlogah dve desetletji eden od stebrov Orientacijske zveze Slovenije. Orientacija je njegova največja ljubezen tako zasebno kot profesionalno, zato lahko mirno zatrdimo, da je od vseh Slovencev najbolj posvečen našemu športu. Že pred puberteto je v tekmovalnih ambicijah svoje življenje podrejal orientacijskemu teku. Če je bilo vreme preslabo, da bi lahko tekel v naravi, je nažigal po stopnicah v bloku. Že kot mlad tekmovalec je bil pri vseh organizacijskih opravilih in vodenju Škofjeloškega orientacijskega kluba tudi desna roka svojemu donatorju genov za nadpovprečno prostorsko inteligenco očetu Tonetu Lebarju. Tekmovalno kariero mu je skrajšala omejena zmogljivost srca, kar pa je bilo za razvoj orientacije v Sloveniji samo dobro. Svoj talent je namreč usmeril v kartografijo in nas v dveh desetletjih z njo postavil ob bok najbolj razvitih držav. Štirinajst let je vodil komisijo za karte OZS, v tej vlogi pa pripravljal tudi vloge za program Orientirajmo slovenske šole in opravljal vrednotenje prijavljenih projektov ter pripravljal predloge za razporeditev sredstev. Za marsikateri klub je narisal marsikatero karto "pod ceno", pomagal pri izdelavi kart, kdaj tudi kaj na hitro pregledal in popravil. V tistih letih je bil štiri leta tudi mladinski selektor. Ob vsem tem je njegov hobi postal njegova služba, saj je postal profesionalen kartograf z renomejem v celi Evropi. Svojo strast do orientacije pa je ves čas tešil tudi kot organizator. Njegovo dete je SOM - Slovenski orientacijski maraton, ki bo letos doživel že 24. ponovitev. Bil je tudi tehnični izvajalec EYOC, od priprave kart, trasiranj, postavitev KT... Na vprašanje, na kaj je v svoji karieri najbolj ponosen, pa v svoji skromnosti preprosto pove: »Če mi je trenutno od vseh preteklih let karkoli pomembno, je to morda to, da sem komu polepšal dan, hkrati pa mi je žal za vse trenutke, ko nisem uspel iti preko lastnega ega.« Ja, takšen je Dani. Zgled skromnosti, marljivosti in posvečenosti. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega športa in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Krešimir KerestešJe eden po stažu najstarejših in v svetu najbolj prepoznavnih slovenskih orientacistov. Orientacijo je v mladih letih spoznal in se v njej izpopolnjeval pri tabornikih kot član Odreda Dobre volje. Ob ustanovitvi OK Tivoli leta 1988 je postal njegov aktiven član. Leta 2004 je ustanovil OK Trzin, ki mu je večino časa tudi predsedoval. V OZS deluje od njenih začetkov leta 1992. Večino tega obdobja je član njenega izvršnega odbora in različnih komisij. Od 1995 do 2000 je vodil mladinsko reprezentanco Slovenije. Dve leti je bil član tekmovalno-sodniške komisije. V obdobju 2005 do 2008 je vodil komisijo za šolska orientacijska tekmovanja in v tem času organiziral nekaj državnih šolskih tekmovanj. V letu 1999 je na Švedskem prvič tekmoval v precizni orientaciji. V naslednjih letih je začel to panogo prenašati v Slovenijo in od takrat dalje je ob podpori svoje družine, sestre Mateje in nekaterih prijateljev, ves čas gonilna sila njenega razvoja pri nas. Organiziral je številna različna tekmovanja v precizni orientaciji, spodbujal druge k temu, bil glavni organizator tekmovalnega sistema v Sloveniji in nosilec sodelovanja s sosednjimi državami. Panoga je s svojo kvaliteto posegla v sam svetovni vrh in pripomogla k večji prepoznavnosti Slovenije v našem športu. Krešo vodi slovensko reprezentanco na pomembnih mednarodnih tekmovanjih. Sam je dosegel blizu trideset uvrstitev v prvo deseterico, vključno z dvema zlatima in eno bronasto medaljo s svetovnih prvenstev ter eno bronato z evropskega. V tem celotnem obdobju ima tudi licenco IOF Event Advisor. V letih 2010 do 2014 je bil član komisije za precizno orientacijo pri Mednarodni orientacijski zvezi IOF. Kot kartograf po izobrazbi je avtor številnih kart za orientacijski tek in precizno orientacijo, poleg tega pa še oblikovalec nekaterih publikacij, medalj, znamk in panojev. Kot odličen fotograf tudi poskrbi za dokumentiranje dogodkov. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega športa in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Gregor RajGregor Raj je spoznal športno orientacijo kot mlad tabornik v Slovenj Gradcu konec 80-ih let in bil ob ustanovitvi OK Slovenj Gradec eden najbolj zagretih mladih tekmovalcev, državni prvak v mladinskih kategorijah ter udeleženec mladinskih svetovnih prvenstev, tudi prve slovenske odprave na mladinsko svetovno prvenstvo JWOC leta 1992 na Finskem. Po nekajletnem premoru delovanja je konec 90-ih let obudil delovanje OK Slovenj Gradec, ki ga od takrat vodi kot predsednik. S sočlani v klubu se je posvetil predvsem razvoju orientacije z gorskimi kolesi kot najmlajše panoge športne orientacije. V dobrih 20 letih so odlično pripravljena tekmovanja v okolici Slovenj Gradca in drugje na Koroškem na zahtevnih terenih in kakovostnih kartah, v Slovenijo privabila številne tekmovalce iz vsega sveta, med njimi tudi mnoge najuspešnejše, svetovne prvake. Sočasno so prispevala tudi k razvoju športne panoge v Sloveniji. Tekmovanja so poleg za slovensko štela tudi za prvenstva sosednjih držav in za svetovno veteransko serijo. Vrhunec je predstavljala izredno uspešna in odmevna izvedba Svetovnega veteranskega prvenstva v letu 2023 v sodelovanju z OK Komenda. Gregor je bil vodja tekmovanja, izdelovalec večine kart in traser, kot tudi na večini tekmovanj pred tem. V OK Slovenj Gradec je v zadnjih letih vzpostavil šolo orientacije, z O-mulci se poleg redne vadbe člani kluba udeležujejo tekmovanj v vseh panogah športne orientacije, organizirajo tekme v sprintu in smučarski orientaciji na lokalni in državni ravni. Gregor je bil tudi trikratni udeleženec svetovnega članskega prvenstva v orientaciji z gorskimi kolesi. Je dolgoletni član IO OZS; v obdobju 2006 do 2008 in sedaj, od leta 2022 naprej, je tudi blagajnik OZS. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega športa in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Jaka PiltaverJaka se je začel učiti orientacije, ko je bil še tako majhen, da so pri sedenju preko roba mize kukale le njegove zvedave oči. Zato je moral na stolu stati, da je lahko gledal literaturo in zemljevide na mizi. V OK Brežice je dobesedno priplesal, saj je bil takrat pionirski državni prvak v plesu in plesni prvak Furlanije-Julijske krajine. Kateri evropski orientacijski klub se lahko pohvali s takim tekmovalcem? V naslednjih letih je svoje plesne korake povsem prilagodil reliefu Šentvida, kjer smo izdelali prvo orientacijsko karto in se hitro prelevil v gozdnega plesalca. Tako je orientacijski tek postal njegov šport, s katerim povezuje vse plati svojega življenja. V študentskih letih je bil vodja študentskih tekmovanj v letih 2009, 2010, 2011. Kot mladinski reprezentant je tekmoval na štirih svetovnih prvenstvih, kot članski reprezentant pa na šestih. Leta 2013 je postal trener OT, prevzemal vse pomembnejšo vlogo v svojem klubu v Brežicah in v 2014 postal predsednik kluba. Leta 2015 je postal član IO OZS, leto kasneje še selektor mladinske reprezentance, selektor članske reprezentance, koordinator financiranja projektov pri OZS pa je od leta 2019 naprej. Kariero elitnega tekmovalca je prekinila resna bolezen, po kateri se je pridružil Ivanu Nagyu pri organizaciji njegovih tekem in s tem postal profesionalni orientacist. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega športa in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Priznanje OZS za podporo razvoju OT in OZS:
Niko SlanaNiko Slana ni bil nikoli član nobenega orientacijskega kluba, nikoli ni tekmoval na tekmi, kaj šele jo organiziral, je pa za razvoj orientacijskega teka napravil več kot katerikoli naš član na področju medijske pozornosti. Kot urednik revije Šport mladih je bil naš prvi sogovornik pri pripravi Prvenstev za osnovne in srednje šole. Okrepil je naše prve stike z Zavodom za šolstvo RS ter Ministrstvom za šolstvo in šport. Poskrbel je za objavo razpisov in predstavitev športa med učitelji športne vzgoje ter pomagal pri zagotovitvi finančnih sredstev, medalj in priznanj za prvenstva. Na tekmovanjih je reden gost in s fotoaparatom in beležko dokumentira nastope osnovnošolcev in srednješolcev. S takšno podporo so postala Prvenstva za osnovne in srednje šole množična tekmovanja z okoli 200 tekmovalci. Ko je izdelava knjige Orientacijski tek zaradi sprememb predhodnih dogovorov obstala na mrtvi točki je Niko poskrbel za lektoriranje, se dogovoril z recenzentom in bistveno pripomogel k temu, da imamo danes osnovno literaturo o orientacijskem teku v slovenskem jeziku. V reviji Šport mladih večino prispevkov o orientacijskem teku pripravi sam, saj kljub njegovi želji sami žal ne uspemo pripravljati gradiva, ki bi ga lahko objavil. Čeprav takšna praksa lahko prinese tudi kakšno različno interpretacijo pa sta Niko in Šport mladih glasnika orientacijskega teka med učenci šol v Sloveniji.
Herwig AllwingerHerwig Allwinger je zagotovo eden največjih promotorjev slovenskega orientacijskega teka v svetu in je s slovensko orientacijo povezan od samega začetka. Nesebično pomaga kjerkoli lahko. Pred leti je svoj rumen avto napolnil s slovenskimi elitaši in jih vozil s seboj na mednarodne tekme po Avstriji, Italiji, Madžarski, Češki... V Mariborskem OK je pomagal risati karte, prvo že leta 1989, organizirati tekmovanja in treninge, mnoge v povezavi z Avstrijci. Zaslužen je tudi za to, da je leta 2000 na promocijski tekmi Svetovnega park pokala v Mariboru (zametki šprint tekmovanj) nastopila celotna svetovna elita. Vsa leta izjemno promovira slovenski orientacijski tek pri vsakomur, ki ga je pripravljen poslušati. Neuradni arhivar in zbiratelj rezultatov, fotografij, kart – vsega, kar je povezano z našim orientacijskim tekom. Na prvem pokalu Alpe Adria je nastopal kot član reprezentance Slovenije. Herwig je tudi skrajno motiviran udeleženec slovenskih tekmovanj in čeprav tujec eden zgolj petih udeležencev vseh slovenskih lig. Na njegovo entuziastično ljubezen do OT nasploh, a slovenskega še posebej, lahko računamo tudi v prihodnjih letih.
Robert VončinaRobert Vončina kot mentor in trener mladih orientacistov na Gimnaziji Jurija Vege Idrija aktivno deluje že od leta 1996, s tem šolskim letom bo torej zaključil že 20 let delovanja v orientaciji. Leta 1997 se je z gimnazijsko ekipo prvič udeležil svetovnega šolskega prvenstva v orientacijskem teku, ki se je takrat odvijalo v Cuneu v Italiji. S svojimi ekipami je odtlej sodeloval pri prav vseh slovenskih odpravah na šolskih svetovnih prvenstvih. Njegovi dijaki so 3x stali na odru za diplome (1. - 6. mesto), od teh je Peter Tušar leta 2013 osvojil tudi prvo medaljo - bron - za Slovenijo na večjih tekmovanjih v orientacijskem teku. Od leta 1996 dalje so njegovi dijaki pobrali tudi večino individualnih in ekipnih naslovov državnih prvakov na državnih šolskih prvenstvih. Robertovo delo je močno povezano z Orientacijskim klubom Azimut, saj je s popularizacijo športa poskrbel, da se je z orientacijo in resnim treningom v teh 20 letih srečalo preko 100 dijakov. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega teka in dolgoletno aktivno delo prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Branko ŠkofDr. Branko Škof je z Orientacijsko zvezo Slovenije začel sodelovati leta 1998, ko je bila ustanovljena Fundacija za šport, katere član je bil. Takrat se je Orientacijska zveza Slovenije na vseh ravneh trudila za svojo uveljavitev z željo širjenja in popularizacije orientacijskega teka. V Fundaciji za šport je dr. Škof prepoznal vrednost mladega, še ne uveljavljenega športa v državi, in imel odločilno vlogo pri izboru na razpis prijavljenih programov Orientacijske zveze Slovenije. Ključno vlogo je odigral pri pripravi prvih programov usposabljanj za pridobitev naziva vaditelj in trener orientacijskega teka. Z nesebičnimi nasveti je pomagal pri piljenju programov do trenutka, ko so bili verificirani na Fakulteti za šport in kasneje na Strokovnem svetu za šport, s čimer smo pridobili prve javno veljavne izobraževalne programe za trenerje orientacijskega teka, s katerimi je lahko zveza omogočila svojim članom pridobitev formalnih nazivov športnih delavcev za delo z mladimi, na drugi strani pa tudi za dvig tekmovalne kakovosti tedanjih tekmovalcev. Verjamemo, da je imel izjemno pomembno vlogo tudi pri vključitvi orientacijskega teka v študijske programe na fakulteti za šport, tako v obvezne vsebine kot posebej s pobudo za akreditacijo izbirnega predmeta orientacijski tek. Kot strokovnjak za psihofizično pripravo tekačev že več kot dve desetletji sodeluje pri usposabljanjih za vaditelje, trenerje in sedaj strokovne delavce v športu kot predavatelj, sodeloval je pri prenovah programov, pomagal pri iskanju primernih predavateljev in demonstratorjev za različne vsebine usposabljanj. Čeprav mu zveza kot organizator usposabljanja kdaj ni mogla ponuditi ustreznih pogojev, svojega sodelovanja ni nikoli odrekel. Da bi se bolje seznanil z zakonitostmi in posebnostmi tekačev orientacijskega teka je tekače vključil tudi v svoje znanstvene raziskave. Vlogo in aktivnosti športne orientacije je krepil tudi v svojih mednarodnih povezavah. Za svoje zasluge v razvoju orientacijskega športa in njegovo prepoznavnostjo na Fakulteti za šport in širše v slovenske športnem strokovnem okolju prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Ivan NagyIvan je odkril orientacijski tek s pomočjo starejšega brata Gorana. Kot mladinca sta se včlanila v OK Tivoli in začela s tekmovalno kariero. Ivan je bil med takratnimi najboljšimi orientacisti prvi izrazito hiter tekač, ob katerem smo začeli dojemati, da se v svetovni razred ne moremo prebiti le z orientacijsko tehniko, če ta ni podprta s hitrimi mišičnimi vlakni. V študentskih letih je bil najprej reprezentant na svetovnem mladinskem prvenstvu, zatem tudi na članskem svetovnem, po zaključku študija pa je vse bolj dojemal OT tudi kot poslovno priložnost. Funkcije v zvezi ga niso pritegnile, čeprav je bil leto in pol predsednik OZS. Že takrat ga je bolj veselilo organizirati tekme, zato sta z Goranom že v Tivoliju organizirala svojo prvo večdnevno mednarodno tekmo Pokal Magnus. Ker sta leta 2002 ustanovila svoj prvi klub Ursus, sta še nekaj let v imenu kluba sodelovala pri delu IO OZS. Leta 2002 pa sta organizirala tudi prvo tekmo z nazivom OrienteeringOnline, ki je postala ena najpomembnejših tekem JV Evrope. Ob tej sta v prejšnjem desetletju organizirala še štiridnevno tekmo Velikonočni pokal, Pokal Bubo, nov čar pa je dobil tudi Pokal Lipice, ki je pod Ivanovim vodstvom prerasel v petdnevno tekmovanje in postal prva spomladanska pomembna tekma v južni polovici Evrope. Svoj organizacijski talent je razvil do te mere, da smo mu danes lahko hvaležni za marsikaj, predvsem pa za to, da smo kljub naši majhnosti zelo znani v orientacijskem svetu. Ivan je v 20 letih podvojil število slovenskih tekmovalnih kart, nam omogočil izgubljanje na najbolj raznolikih terenih, privabil v Slovenijo na tekme in treninge večino najboljših tekmovalcev na svetu, s tem pa omogočil vsem ostalim orientacistom nove stike in odkrivanje malih skrivnosti velikih mojstrov. Še posebej pa se mu moramo zahvaliti za nesebično podporo pri razvoju, ker olajša veliko treningov slovenskim klubom in reprezentancam, pomaga dvigovati kakovost mladih tekmovalcev, večkrat pa vskoči tudi z organizacijo kakšnega državnega prvenstva na dobri karti, ko ga noben drug klub ne more organizirati. Za svoje zasluge in podporo razvoju orientacijskega športa prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
Boris RajKonec 80-ih let se je v taborniškem rodu v Slovenj Gradcu oblikovala skupina navdušenih posameznikov, ki so se začeli ukvarjati z orientacijskim tekom z izvedbo treningov v okolici s pomočjo kopij državnih TTN kart in doma izdelanih zastavic in luknjačev. Kaj več takrat še sami najstniki niso zmogli in Boris je to kmalu prepoznal in zagotavljal pomoč na mnogih področjih. Organiziral je prevoze tekmovalcev na tekmovanja po Sloveniji, v sosednjo Avstrijo in Hrvaško, zagotovil izdelavo opreme za pripravo tekem pri lokalnih podjetjih in obrtnikih, pripravo programskih rešitev za vodenje tekme in opreme za merjenje časa ter tisk kart v tiskarnah. Zagotovil je vse potrebne formalne pogoje za ustanovitev Orientacijskega kluba Slovenj Gradec leta 1990 in postal njegov prvi predsednik. Bil je vodja vseh tekmovanj v prvem obdobju delovanja kluba, med drugim Prvenstva Slovenije 1990, dvodnevnega tekmovanja za jugoslovansko ligo 1991 in prve izvedbe tekmovanja Alpe Adria v Sloveniji (ter druge nasploh) leta 1993. V času vojnih razmer na Hrvaškem je zagotovil, da je lahko takrat najbolj perspektiven hrvaški tekmovalec Tihomir Salopek kot član in na stroške OK Slovenj Gradec tekmoval na orientacijskih tekmovanjih v Sloveniji. V zadnjih dveh desetletjih sodeluje in podpira vse aktivnosti športne orientacije v Slovenj Gradcu in okolici. Za svoje zasluge in podporo razvoju orientacijskega športa v Sloveniji prejme priznanje Orientacijske zveze Slovenije.
|
